Za božič nam poleg običajnega blišča in radosti pridejo na misel tudi vsi adventi, ki smo jih prejokali, vsi objemi, ki jih nismo dobili, smrečice, ki jih nismo okrasili, in darila, ki so se jih veselili vsi razen nas, ker jih ni bilo. Le kaj je v tem mračnem in mrzlem obdobju tako nenavadnega, da občutimo lepo in slabo še mnogo bolj kot običajno? Prejšnji četrtek sem dobila božično darilo, ki me bo tam okoli srca še dolgo grelo – z Evropskega sodišča za človekove pravice so sporočili sodbo, da dobijo mama in trije zarubljeni otroci 36.500 evrov odškodnine (ki jih bo plačala Slovenija) in da je bilo v sodnih postopkih od temeljnega pa do ustavnega sodišča skoraj vse narobe. S televizijsko kolegico Eriko Pečnik Ladika sva si rekli, da novinarsko delo včasih pa le ni zaman. Nekaj let že spremljava nezaslišano dramo, ki bi jo zaradi mladoletnosti otrok z lahkoto pometli pod preprogo anonimnosti.
Spomnimo – pred štirimi leti nas je pretresel posnetek štiriurnega lova na tri otroke, ki so jokali in kričali, okrog hiše pa jih je preganjala četa uradnih oseb. Ko se je celo sodni izvršitelj zlomil in pozval sodnico, naj rubljenje otrok prekine, tega ni hotela. Otroke so na koncu le stlačili v očetov avto in potem mame niso videli in slišali pol leta. Seveda smo planili pokonci in navalili na sodišče – je mati pijanka, narkomanka ali kako drugače nevarna? Dobili smo meglene odgovore, da je to »v največjo korist otrok«. Če bi izbirala najbolj zlorabljen stavek zadnjih let, bi zmagal prav ta. In potem je prikapljalo iz vseh mogočih virov, da je mati skrbna in ljubeča, požrtvovalna in zelo izobražena, da pa ima oče, ki z družino sploh ni živel, do otrok in njihove matere precej problematičen odnos. Znani pravičnik Matevž Krivic je prijavil sodnico, ki je ukazala rubež, na tožilstvo zaradi mučenja otrok, enako smo storili tudi na uredništvu Jane. Odgovora ni bilo, in ko smo (tako Krivic kot mi) zatežili na okrožnem tožilstvu, smo dobili sporočilo, da so ovadbi že dva meseca prej zavrgli.
Vendar se primer za javnost ni začel z razvpitim lovom, pristransko sodnico je prijavila že mamina prva odvetnica Neva Šorli. Sodnica Vera Gams Premerl ni prišla na vrsto za ta primer po sodnem redu, ampak jo je določil predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Milan Pogačnik; ta je Nevo Šorli prijavil odvetniški zbornici, ta pa je svojo članico zaščitila. Ugotovili smo, da je sodnica sestra očetovega mentorja in prijatelja, kar v tem postopku očitno »ni bilo pomembno«. Medtem ko se je primer (neuspešno) selil na višje sodne stopnje, so se otroci smeli srečevati z mamo tu in tam – pod nadzorom na CSD. In nihče ni znal razložiti, zakaj. Zdaj so otroci že dobro leto pri mami (z očetom imajo redne stike) – a jim tega nismo priborili niti sodišče niti mediji, temveč so si sami. Začeli so bežati k mami, po temi in dežju, z vlakom, avtobusom, kolesom po gozdovih, kjer so medvedi – 40 kilometrov daleč. Oblast, ki se je dotlej poigravala z njimi, je ugotovila, da postajajo zadeve fizično nevarne; pristojni CSD je zbral pogum in pritisnil na sodišče, da predodeli otroke, materin neutrudni odvetnik Blaž Žibret, ki je med procesom večkrat stopil v javnost (v dolgoletni karieri tako sramotnega procesa še ni doživel), pa se je pritožil na evropsko sodišče. Vidno vlogo je odigral tudi varuh človekovih pravic s svojo ekipo, ki je ves čas opozarjal na nepravilnosti v postopku, na evropskem sodišču pa je nastopal kot tretji udeleženec, to pot zares lahko uporabimo stavek »v korist otrok«.
Epilog? Zakon še ni razvezan, odločba o skrbništvu nad otroki je začasna, sodni izvedenci še zmeraj meljejo (tudi oni bodo morali temeljito premisliti o svojih dejanjih), otroci pa so po sodbi ESČP očitno na varnem. Pristranska sodnica je že eno leto v pokoju (jo lahko doletijo sankcije?), šef okrožnega sodišča je še v svojem sedlu. Temeljit pogovor o marsičem pa, upam, sledi, med drugim tudi o tem, kako vendar lahko silimo otroke, da imajo stike s starši, ki se jih na smrt bojijo. (Zgodb o tem je veliko, neki drugi otroci so morali obiskovati celo morilca svoje matere.) Mar zdrava pamet zares nič več ne velja?
Pa lep in vesel božič!
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
