O mladih vemo premalo, premalokrat jih kaj vprašamo, premalokrat jih poslušamo – ali jih srednja in starejša generacija zares razumemo? Kaj si želijo, česa jih je strah v prihodnosti, kakšne skrbi jih tarejo? V 52 tednih vam bomo nanizali prav toliko obrazov in zgodb, ki stoje za njimi, ter njihovih vprašanj vladajočim (sedanjim, tistim od prej in prihodnjim).
Tina Tomšič, 25 let, Ljubljana
Ljubljančanka zaključuje magisterij iz umetnostne zgodovine in se je avgusta po enem letu vrnila iz Berlina, kjer je bila na študentski izmenjavi. Študij si je izbrala zaradi iskrenega zanimanja za sodobno umetnost, o tem ureja in vodi tudi svojo mesečno oddajo na Radiu Študent. Sicer pa sta njena najljubša prostočasna aktivnost dva kužka pasme tibetanski španjel (mati in hči). Žal ju zaradi obilice dela zadnje čase ne vidi tako pogosto, kot bi srce želelo.
Že kot gimnazijka se je priključila Inštitutu 8. marec, kjer sedaj tudi opravlja študentsko delo. »Tu sem že sedmo leto in se mi zdi ogromen privilegij, da lahko tako pomagam ljudem. Zelo hvaležna sem za vsako kampanjo in vse, kar sem se naučila. Nekaj časa bom še tu, z veseljem pa bi se še vedno ukvarjala z umetnostjo, o kateri tudi pišem za različne medije. Moja idealna prihodnost bi zajemala oboje: aktivizem in umetnost.«
O stalni zaposlitvi na kateremkoli področju mladi danes težko razmišljajo, in ko Tina pogleda okoli sebe, na prijatelje, ki se ukvarjajo z gledališčem in literaturo, je trg dela prekariziran, da ne vidi upanja za kakršnokoli stabilnost. So se mladi s tem sprijaznili ali jih negotova prihodnost razjeda? »To žre večino ljudi, ki nekaj počnejo. Ogromno se jih angažira na tem področju – bodisi preko sindikalizma ali drugih oblik aktivizma, ampak nekako ni posluha po izboljšanju tega stanja v družbi.«
Želi pa poudariti, da tudi Berlin ni tako bleščeča prestolnica, kot si morda mislimo. »Tam sem bila sedmega oktobra lani, ko se je začel napad Hamasa in s tem napad na Gazo ter genocid v Palestini. Tako berlinska kot nemška oblast sta takoj ostro nastopili proti kakršnimkoli javnim izrekom za pravice Palestincev – na vsakem protestu so naključno izbrali nekaj ljudi, jih pretepli, aretirali. To sem videla. Prepovedali so nositi kakršnekoli simbole v povezavi s Palestino, za to so sankcionirali tudi otroke v šoli; ogromno je bilo tudi aretacij mladoletnih oseb, veliko cenzure v kulturnem in akademskem prostoru. Zato sem zelo vesela, da sem se vrnila v Slovenijo, kjer lahko povemo, da se v Palestini dogaja genocid, ne da bi nas kdo nenehno napadal. Upam, da bo Slovenija ostala prostor odprtega dialoga tudi po naslednjih volitvah.«
V Berlinu je izkusila tudi ogromno stanovanjsko krizo. »Preselila sem se štirikrat v enem letu, saj oddajajo stanovanja samo po nekaj mesecev, cene so visoke, uvedenih regulacij pa se zaradi oddajanja na črno ne upošteva. Ogromno stisk nastaja zaradi tega in sploh ne vem, kako so nekateri moji sošolci v Berlinu preživeli, saj je študentom dovoljeno delati samo omejeno število ur. Da se prebijejo skozi mesec, imajo po dve ali tri službe. V Berlinu ni tako bleščeče, kot je videti od tukaj,« pripoveduje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 29. oktober 2024.
