Poznavalci poročajo, da je zaradi letošnjega izjemno toplega in suhega poletja populacija t. i. jesenskih pršic v Istri dobesedno eksplodirala. Drobni in nadležni insekti se pojavljajo ob puljski obali vse od Fažane do Medulina. Posebnost teh pršic je, da ne sesajo naše krvi, temveč v kožo vbrizgajo snov z encimi, ki topi tkivo, in ga šele potem, tako utekočinjeno, sesajo. Si predstavljate, da te trenutno 0,2 mm velike živali nenadoma zaradi mutacije, klimatskih sprememb ali radiacije zrastejo na, recimo, velikost psa? Brrr. Bolje, da ne.
Pred nekaj dnevi je velika skupina slovenskih dopustnikov na Murterju doživela množičen napad neznanih insektov, ti so jih boleče popikali. Zaradi razsežnosti ugrizov in infekcij sumijo, da gre za napad puščavske muhe, čeprav hrvaški zdravniki tega uradno niso potrdili. Potrditi pa niso hoteli, ker bi sporočilo javnosti, da na njihovi obali nevarne male živalce grizejo turiste, te odgnalo in uničilo turistično sezono. Zato države, Hrvaška ni nobena izjema, tovrstne informacije prikrivajo in minimalizirajo travmatične dogodke dopustnikov. Kaj naj bi povzročilo številne rdečkaste in boleče reakcije na koži mnogih ljudi, zlasti otrok, na Hrvaškem bojda ne vedo, po tihem pa omenjajo peščeno muho. Navkljub čiščenju in dezinfekciji okuženih območij so se ugrizi insektov množili, rdečkasti madeži od pikov pa so se začeli po koži nenadzorovano širiti. Ni tako nedolžno, kot se zdi na prvi pogled, češ kaj ljudje paničarijo, pač so jih malo muhe popikale. Ne, ljudje so za blažitev posledic ugrizov dobili antibiotike in antihistaminike, mesece bo trajalo, da bodo pozdravili zdravstvene posledice. Čeprav sem že kar nekaj časa na tem svetu, za peščeno muho nisem slišala do trenutka, ko je popikala mojega otroka. Potem sem bila prisiljena, da se spoznava. Na silo.
Peščena muha je zelo majhna in neopazna žuželka, bolj je aktivna ponoči, v mraku, nekatere izmed njih pa prenašajo lišmaniozo, to je bolezen kože, sluznice in notranjih organov, ki jo povzročajo zajedavci, bičkarji iz vrste Leishmania. Bolezen se lahko manifestira v različnih oblikah, najpogosteje pa se pojavi kožna in visceralna (prizadetost notranjih organov) oblika te bolezni. Zaradi podnebnih sprememb so se zadnja leta te muhe razširile proti severu Evrope, prisotne so tudi v Avstriji in južni Nemčiji, Franciji, Italiji, v Sloveniji in na Hrvaškem. Klimatske spremembe in višanje temperatur jim ustrezajo, zato se povečuje gostota njihove populacije. Dr. Vladimir Ivović, medicinski entomolog s primorske fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, je povedal, da letos beležijo izjemno veliko aktivnost peščenih muh ob hrvaški in slovenski obali. Glede popikanih turistov je povedal, da bi lahko šlo tudi za pike kulikoidov (dvokrilci, družina Ceratopogonidae) ali črnih muh (dvokrilci, družina Simullidae). Lahko bi jih pogrizli tudi pajki, a tega ni mogoče potrditi, dokler ne bo opravljena entomoforenzična analiza območja. Popikani in razočarani turisti so zdaj napovedali množične tožbe zoper nekatere turistične lokacije ravno zaradi prikrivanja informacij in neobveščanja javnosti o kužnih napadih insektov.
Vse to mi gre skozi glavo, ko počivam v intenzivni sobi brežiške bolnišnice. Sem iz hudega, pravi zdravnica, a vseeno moram na urgenci počakati do večera, da se moje telo umiri in da sem pod strokovnim nadzorom. Obraz mi več ne zateka, uplahnil pa tudi ni. S prsti tipam neznano lice, nos in ustnice imam nabrekle, kot bi vanje vlila tono botoksa. O moj bog, sem kot Frankenštajnova nevesta, pomislim v obupu, takšna ne morem med ljudi. Še dobro, da je na televiziji poleti pavza, nihče nič ne dela, vročina je, kajneda, s takšno glavo ne morem pred kamero, saj je večja od zaslona. Pa saj bo uplahnila, mora, enkrat že bo, tolažim samo sebe in zaprem oči. V mojem telesu brni kot v panju, srce zamolklo udarja v ritmu medicinskih aparatov, zloženih okoli mene, možgani pa delajo na polno in pišejo na desetine fantastičnih scenarijev, v vsakem izmed njih imam glavno vlogo. Samo to si želim, da bo imel film »happy end«, žalostnih filmov namreč ne maram, preveč me spominjajo na resnično življenje. Verjamem, da bodo nekateri izmed vas ob moji tokratni prigodi z oso rekli, da sem imela smolo. Zato pač, ker sem magnet za sranje in težave. Drugi, in mednje se štejem tudi sama, bomo rekli, joj, kakšno srečo si imela, Katarina. Lahko bi umrla in potem ne bi več brali tvojih čudnih kolumn. Torki, ko izide revija Jana, nikoli več ne bi bili takšni, kot so zdaj. Ne za vas in zame prav tako ne. Znova sem dojela, in to se mi dogaja ves čas, da okoli sebe čutim močno energijo ljubezni. Vem, da me ima nekdo tam zgoraj neizmerno rad. Ne vem zdaj točno, kdo ali kaj je to, lahko bi bil Bog, Univerzum ali pa Veliki rožnati marshmellow, konec koncev je čisto vseeno. Ljubezen nima ne oblike ne forme. Ne verjamem ravno v naključja, v njih bolj vidim podpis tistega od zgoraj, ki hoče ostati anonimen. In dobro vem, da sem njegova živa igračka. Vsakič, ko mu postane dolgčas od ustvarjanja in mešanja številnih svetovnih dram, se spomni name, na svojo malo Cigančico. Pogleda po planetu, kje se trenutno svaljkam, s prstom me pocuka za lase, požgečka me pod brado, vrže na tla, povalja sem in tja kot cigaretni ogorek in potem z nasmeškom radovedno opazuje, kako bom rešila tokratni izziv. Na koncu se vedno nasmeje ter me s svojo toplo in veliko dlanjo poboža po glavi. Pa saj veste, kako je z ljubeznijo, sploh tisti, ki imate otroke. Ste tudi vi morda opazili, da pogosteje oštevate tiste, ki so vam bolj pri srcu?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
