Čudno se mi je zdelo le, da je cenjeni soprog vstal pred menoj, sinoči ni nič omenil, da se mu kam mudi. Korito je bilo polno nepomite posode (dežurna je babica, krucifiks), še svoj jutranji kozarec tople vode sem si komajda uspela natočiti. Hitro sem planila pod prho in se brez zajtrka odpravila v službo, saj sem imela veliko nujnega dela, ki ga je bilo treba opraviti, preden se priguncajo kolegi. Parkirišče je bilo začuda prazno. Kdor zgodaj vstaja, ima veliko prednosti, sem se hahljala.
Vratar me je začudeno gledal, ko sem hotela ključ svoje pisarne. »A ste kaj pozabili,« me je sumničavo vprašal. Zakaj bi kaj pozabila? Saj ni prvič, da prihajam tako zgodaj! Imam pač delo, za razliko od drugih, ki se mu znajo izogniti. Vklopila sem računalnik, in medtem ko so se tiste reči nalagale, sem se zazrla skozi okno v mesto. Porkaduš! Namesto da bi bilo čedalje bolj svetlo in bi tam nekje nad drevesi vzhajalo sonce, je bilo čedalje bolj temno. Počasi, ampak zelo počasi se mi je jasnilo, da pravzaprav ni jutro, temveč večer. Popoldne sem šla spat, ker me je bolela glava, kar se mi skoraj nikoli ne zgodi, in tudi popoldanskega spanca praviloma ne poznam. V spalnico sem šla zato, ker je tam največ miru. Ko sem se po dveh urah zbudila, sem imela v glavi absolutno zmedo.
Vratarju sem vrnila ključ in oddivjala domov, tam so bili vsi v dnevni sobi in me začudeno spraševali, zakaj sem pred kakšno uro šinila mimo njih kot raketa, ne da bi rekla niti vritmepiš, in seveda jih je zanimalo, kaj bo za večerjo.
Na hitro sem spacala večerni obrok in potem za mizo vendarle priznala, da sem zamenjala jutro za večer. Bil je klic na pomoč, da bi me moji ljubi družinski člani prepričali, kako še nisem popolnoma dementna. Namesto tolažbe so se najprej režali, potem pa jih je zaskrbelo, kako bom delala do petinšestdesetega ali morda celo sedemdesetega leta, če sem že zdaj tako zmedena. »Jaz te bom dostavil do službe, da se ne boš po poti zgubila, potem boš pa vratarja vprašala, kje je tvoja pisarna,« se je rogal ljubljeni sin. Aha, sem rekla, in kaj, če ne bo imel nihče časa, da bi me prišel iskat? Najbolj varno bo, da prespim kar pod pisalno mizo, se je hahljal cenjeni soprog. »Vratar ti lahko naroči pico, čistilka, upam, da bo kaj manj dementna kot ti, pa ti lahko posodi brisačo, da se boš umila.« Najpametneje bo, da bom iz omare pometala fascikle in v predale namestila zobno krtačko, milo in tablete proti holesterolu, ki jih bom takrat nedvomno že zobala. »Morda bi si omislila še psa vodnika, ki te bo vodil na stranišče,« je rekla naveličano babica, ki je delala 42 let in nikoli ne pozabi poudariti, da je naredila za tri mlajše. Upokojila se je zato, ker si je zlomila nogo, po rehabilitaciji pa je ugotovila, da je medtem podjetje propadlo. Če ne bi, bi bila skoraj gotovo še zmeraj v službi, kjer je bilo vsekakor bolj zanimivo kot v seniorskem klubu. Pa še vratarja ne bi bilo treba spraševati, kje ima pisarno. Zdaj se moram pozanimati samo še to, ali je demenca dedna. Če je, si lahko oddahnem, saj babica vsekakor ne kaže nobenih znamenj pozabljivosti. Kar me včasih sploh ne veseli.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
