Bom o nekom, ki ga večina med vami ni poznala in ga ni nikoli srečala. Jaz pa sem z njim »preživela« vsaj leto in pol svojega življenja. Pred dnevi se je poslovil. V kampu, ki ga je vodil in ga brez njega že dolgo ne bi bilo več, sva z možem 30 in več let preživljala najine poletne dopuste. Najprej s sinovoma, potem že z vnuki. Ne vem, kaj bo s kampom, a dokler bomo mi, bo živ spomin nanj in na Iva.
Kamp Zidine na Loparju, svoj čas Raziskovalni center ljubljanske biotehnične fakultete, je bil poletna destinacija mnogih generacij. Ne le biologov. Ne zato, ker drugam ne bi mogli, temveč zato, ker je bil ta kamp z vsem in vsemi, ki smo se tam srečevali, nekaj tako zelo posebnega. Neponovljivega. In ker je bil tam Ivo, ki je kamp postavil na noge in ga kar nekaj desetletij tudi upravljal.
V mojih prvih letih je bil Ivo popolna avtoriteta. Človek, ki se mu je – namrgodenemu, kakor je dostikrat bil – bilo najbolje ogniti. Če je šlo. Kadar mu kaj ni bilo prav, je nahrulil vsakogar, ki mu je prišel na pot. Spoštovanega gospoda profesorja ali pa mlado damo, prav njo eno in edino … Njegova najljubša tarča pa smo bili starši najstniških otrok. Ker sem od nekdaj jutranja, sem se ga naposlušala. Vaši so spet pustili svinjak za sabo, naučite jih pospravljanja, pomivanja, enkrat bodo kamp zakurili … »Ne, Ivo, saj nista bila moja …« O, seveda sta bila … Njuni šlapi so še vedno pod mizo … Vse je vedel, vse je videl. In prav za malo se mi je zdelo, ko so se ti isti mulci v jeseni, sami in brez nas, »ta starih«, šli poslovit od morja, Loparja in Iva, potem pa so doma razlagali, da je bil Ivo ves »skuliran, da jim je kuhal, ni težil, če je krama ležala vsepovsod po kampu, da se je družil z njimi, razlagal o pohodnih poteh po Rabu in Velebitu, pa o geoloških posebnostih krajev, markiranju planinskih poti …
Ivo se ni dal. Tudi ko je že kazalo, da ne ljubljanski univerzi ne lokalni skupnosti ni več do kampa, in so po tej izjemni lokaciji stegovali prste hrvaški »branitelji«, ljudje, nad katerimi je bilo takrat praviloma le modro nebo, se ni vdal. Kampu so zaprli vodo, stranišča smo splakovali z morsko vodo, v morju smo pomivali posodo in prali najnujnejše. In se imeli super. In kamp je obstal.
Ivo je bil poseben človek. Poletna sezona, julij in avgust, je bila zanj nujno zlo. A je, ves nergaški, v resnici naredil vse, da nam je ustregel. A pedoče bi, odojka, hobotnico …, ni problem! A tisto, kar je imel najraje, je počel, ko smo se »lajbahovci« – po njegovem sinonim za vse, kar mu je poleti grenilo življenje – pobrali domov. Sadil je rožice, mlado drevje, iz kampa naredil park, popravljal, kar se je podrlo, veliko bral in se kot njihov »Ivo Slovenac« družil s svojimi Rabčani. Največkrat s »planinari«, s katerimi je splezal na marsikateri vrh, predvsem pa po dolgem in počez prehodil ter prebrskal vsako ped Raba in Velebita. Tudi ko mu zdravje v zadnjih letih ni več služilo, ni hotel v Slovenijo. Ostal je na svojem Rabu. Dokler je le bilo mogoče, v kampu. V družbi valov, ki so pljuskali ob njegov rt. Nekje tam bo tudi ostal. Četudi bodo njegov pepel valovi odnesli daleč stran, bo Ivo za vedno ostal na svojih Zidinah.
So ljudje, ki pustijo sled. In jim niti smrt ne pride do živega.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
