revija Jana

Že kak teden ali dva so jutranje temperature blizu poletnim. Razen kadar niso in je pozeba. Narava vrača udarec. Dolgo je kazalo, da smo si jo pokorili. Da dela za naše lagodje in zaslužek. Kadar v trgovini nabirate sadje in zelenjavo, se zavedate, kako zelo smo zavozili? Maline, jagode, grozdje, češnje, banane, mladi krompir … vse to vse leto!? Plantaže nekje na drugem koncu sveta, hladilnice, transport od kdo ve kod!? Za iluzijo, da človek lahko vse. Pa vendar ne more. Ne le, da gre planet v »maloro«, tudi pravi užitki gredo z njim. Spomnim se, kako sem kot otrok čakala, da se bo na vrtu vsaj malo obarvala prva jagoda. »Kumrna«, kisla, a božanska. Danes lahko vse leto kupujem španske, kot pest debele. A narava vrača udarec. Silovito. Najprej je udarila najmanj krive. Lakota odganja ljudi iz Podsaharske Afrike, Južne Azije, Južne Amerike … Bežijo in praviloma naletijo na zaprta vrata.

Zgodba iz enega od manjših slovenskih krajev. Tovarni, ki je bila desetletja gonilo lokalnega razvoja, je zmanjkalo delavcev. Agencija jih je pripeljala iz Nepala. Mlade, pridne, delavne, prijazne. Fantje so se odločili, da bodo pripravili recimo temu spoznavni piknik. Bilo je prijetno, a je prišel domačin, ki ni bil zadovoljen. Kaj se pa grejo, tukaj so zato, da delajo, ne pa da se »parijo« z našimi puncami!« Se vam zdi grdo? No ja, v resnici je zelo slovensko. Zelo podobno nabijanju po onih »od dol«. Čeprav vsakdo, ki zna šteti do pet, ve, da bi se brez njih življenje v Sloveniji ustavilo. Smeti bi ostajale pred našimi vrati, ceste ne bi bile »poflikane«, nikogar, ki bi gradil nove hiše, ki v zadnjem času pri nas rastejo kot gobe po dežju, ne bi bilo. To so dela, s katerimi si kleni Slovenci ne mažemo rok. Brez tujih zdravnikov – okoli 70 jih je – bi bile tudi vrste v zdravstvu še daljše. A vsi vemo, da to ni le slovenska zgodba. Pol evropskih držav bi se brez tuje delovne sile ustavilo.

A tem državam očitati, da nič ne storijo za to, da bi bilo bivanje in sobivanje domačinov in prišlekov prijetno, bi bilo nepošteno. Pristojni se trudijo po najboljših močeh. In sprejemajo odloke. Ugodje se začne pri malih rečeh. Recimo pri lepem pogledu in razgledu. Ste vedeli, da je marsikje kaznivo sušiti perilo na balkonu? Ker je to grdo. Ker kazi podobo večstanovanjskega objekta, celega mesta? Tudi naši sosedje na najbolj obleganih otokih svojih gat ne smejo več razkazovati turistom. Menda to velja – priznam, odloka nisem našla – tudi v Ljubljani. Berem komentarje in kar nekaj jih odlok podpira. Jaz butara pa vsem razlagam, kako sem okoljsko ozaveščena, ker že dve leti in več perila ne sušim v domačem sušilcu. Varčujem z elektriko in prizanašam planetu. A kaj hočemo, če je to znak kultivirane civilizacije, se bo pač treba prilagoditi. Nekje je treba začeti. Upam pa, da bo sledilo tudi vse drugo, kar danes kazi kultivirano podobo naselij. Vsa mogoča navlaka, ki varuje »zasebna« parkirišča, klimatske naprave, razmetane po pročeljih, vsakovrstne pogruntavščine za senčenje stanovanj.

Čeprav, če že toliko damo na podobo, bi se veljalo naprej ustaviti pri naših ekoloških otokih. Niso gate na balkonih tiste, ki nas izdajajo. Smeti so naše ogledalo. V našem naselju imamo en sam ekološki otok. A imamo tudi  »omikane in civilizirane« sosede, ki kartonsko embalažo od novega pohištva mirno namečejo kar tam nekje naokoli. Da bi jo zložili in spravili v zabojnik?! To vendar ni posel za gospode, bodo že smetarji. Tudi vse naokrog razbito steklo bodo oni pobrali, saj jih plačujemo … Kdo ve, ali se je ob prazniku dela kdo od nas spomnil nanje?

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana