revija Jana

 Večina bralcev in bralk Jane pozna talente tega gospoda, o njegovih zdravilnih rokah je bilo v slovenskih medijih napisanih na kupe člankov in intervjujev. Mit o Domančićevih zdravilnih močeh je tako slaven in razširjen, da se znanost z njim ukvarja že od 70. let prejšnjega stoletja. Vedno zaničevan s strani tradicionalne medicine, a slavljen med navadnimi ljudmi. Zdravil je povsod po svetu, od Nemčije do Dubaja, »skozi njegove roke« naj bi šlo več kot dva milijona ljudi. 

Priznam, da me je njegova zgodba z novinarskega stališča vedno intrigirala. Od mladih nog sem poslušala o Domančiću, k njemu je šel že kup mojih znancev, prijateljev, članov družine. Za nikogar izmed njih ne morem trditi, da je ob srečanju z njim doživel čudežno ozdravitev oziroma da so se njegove zdravstvene težave nepojasnjeno prenehale, to ne, so pa vse njegove »stranke« imele o njem pozitivno mnenje in o Domančiću so vedno govorili le v superlativih.

Kot novinarka sem navajena in natrenirana, da ne verjamem zgodbi brez dokazov. Papirjev, slike, nečesa konkretnega, česar se lahko v novinarski zgodbi oprimem. Pri Domančiću pa materialnih dokazov o moči njegovih zdravilnih sposobnosti nikoli ni bilo. Oziroma so bili, pa so bili potem nedokazljivi, in tudi če so bili rezultati pozitivni, jih zdravniki niso upoštevali in tako naprej. Saj, kako pa boš ocenil moč nekega zdravljenja? Tudi v uradni medicini se nihče ne sprašuje konkretno, zakaj in kako je neka terapija pri nekem bolniku uspešna, pri drugem pa ne. Zdravnik ti v dobri veri predpiše tablete, terapijo, žarčenje, pogoltneš, sprejmeš vse, ne sprašuješ in upaš na najbolje. Zdravila lahko učinkujejo, lahko pa tudi ne, zdravje ni matematika, je tudi fizika in kemija. In energija, kot trdi zdravilec Zdenko Domančić.

Moja radovednost o njegovih zdravilnih močeh je rasla iz leta v leto, a mi po novinarski poti ni bilo usojeno, da bi se srečala. Potem mi je nekega večera slučajno priletel pod roke nekakšen oglas za zdravljenje in njegove tečaje bioenergije v enem od hotelov na Bledu. V tistem času nisem bila ravno v neki super fazi svojega življenja in zdelo se mi je, da potrebujem točno to. Vikend z Domančićem.

Prijavila sem se na ta tečaj in ob branju uvodnih tekstov ugotovila, da nimam pojma o bioenergiji. Listala sem nekaj dni po literaturi, klicala znance, za katere vem, da so bili pri njem, zasliševala, poizvedovala. Nisem želela priti na Bled nepripravljena, želela sem vedeti vsaj osnove tega zdravljenja, da ne bom spraševala neumnosti. A teorija je eno, praksa pa drugo. Zato sem prišla na neumno idejo, to je tudi eden od mojih skritih talentov, produciranje neumnih idej, da bi najprej prisostvovala kakšni od terapij, kot recimo muha na steni, in opazovala, kaj se na takšni seansi v resnici dogaja. In ker mi gre uresničevanje neumnih idej mnogo bolje kot izvedba pametnih, sem se res potrudila, zavrtela nekaj telefonov in se dogovorila z enim od njegovih učencev (v Sloveniji jih je vsaj 500, če ne še več), da lahko »visim« en teden v njegovi ordinaciji. Prijetno sem bila presenečena in še danes sem hvaležna Željku Šušnjari, da je pristal na to, da mu »radovedna« novinarka ves teden diha za ovratnik, medtem ko on dela s strankami. Torej rekel je ja in že v ponedeljek sem se narisala pred vrati njegove ordinacije. Nič nisem govorila med temi seansami, ves teden sem sedela na enem in istem stolu, samo poslušala sem in vpijala energijo prostora.

Domačićeva terapija se izvaja zaporedoma štiri dneve. V tistem tednu sem tako lahko opazovala napredek med terapijami, trije ljudje so nanjo hodili vse dni, nekaj ljudi, tudi majhen otrok, so prišli posebej. Na začetku sem bila tisočodstotno prepričana, da je pol ljudi v ordinaciji najetih igralcev, ki so prišli na posebno povabilo bioenergetika, da preslepijo naivno novinarko. V takem skeptičnem duhu sem živela cela dva dni. Iskala sem skrivne znake, pomežike ali namige, ki bi jih bioenergetik pošiljal »igralcem«, a nisem naletela na nič sumljivega. Poleg mene je sedel mlajši fant, v zgodnjih dvajsetih letih. Na zunaj ni bilo videti, da bi mu kaj manjkalo, in nimam navade, da bi vrtala v ljudi, hej, kaj pa je s tabo narobe. Se mi je pa zdel zanimiv, ker sem ga že prvi dan postavila za »vodjo« igralcev. Mlad, lušten, le zakaj naj bi takšen moški iskal zdravilca? Zagotovo je eden izmed igralcev, ki me skuša preslepiti. Tretji dan, predzadnji dan njegove terapije, pa sem le pregriznila zadrego in ga tiho pobarala, čemu hodi k Željku na terapije. »Multiplo sklerozo imam,« je rekel. »He … ne vem veliko o multipli sklerozi,« sem priznala, »nič se ti ne vidi.« »Ja, vem,« je rekel z nasmehom. »Samo tako je. Pet let že imam diagnozo in z njo bom živel do smrti.« »Pa ti bioenergija pomaga?« sem vprašala. »Ja, s punco greva v Tunizijo za en teden. Ponavadi pridem k Željku pred kakšnim takšnim izletom, ki zna biti fizično naporen, ali pa pred izpiti na fakulteti. Takrat so simptomi bolezni hujši, včasih se niti premakniti ne morem. Ja, pomaga mi. Nekaj dni, tudi ves teden po terapijah sem okej, imam veliko energije in se počutim odlično. Pridem nekajkrat na leto, kdaj tudi večkrat, po potrebi.«      (se nadaljuje)    

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.

revija Jana