Vsi vemo, kako bi se spet končalo, če bi se Jezus Kristus dandanes vrnil na Zemljo, da bi dokončno odrešil napol ožgani planet in njegov trpeči živelj: kakor hitro bi s svojim sporočilom ljubezni in sožitja med vsemi oblikami življenja začel ogrožati uveljavljeni družbeni red, bi ga gospodarji slednjega, zlovešči en odstotek privilegirancev, ožigosali za zblojenca in fanatika ter eliminirali, tako ali drugače. V teh dva tisoč letih je človeška družba pač postala tako zmešana, abstraktna, kaotična, materialistična, da jagnje božje ne bi imelo nobene šanse – kapitalizem bi ga požrl s kožo in kostmi vred, in če mu že ne bi namenil grozljive smrti, bi ga spremenil v posmeha vredno karikaturo ter obsodil na bedno smrt v osami. Še prej pa bi si prigrabil njegovo znanje, ga sperverziral in uporabil v lastno korist, v izkoriščanju trpeči, zaslepljeni raji pa bi prepustil le legendo in z obžalovanjem prežeto večno preizpraševanje, kaj bi bilo, če bi bilo drugače. Khm, kaj pa, če se je točno to že zgodilo?
Približno tako bi lahko povzeli osnovno premiso dokumentarca Nikola Tesla, valovi prihodnosti režiserke Janje Glogovac, ki srbsko-hrvaško-ameriško-medgalaktičnega izumitelja slika kot novodobnega mesijo, čigar življenjska zgodba je pravzaprav novodobno nadaljevanje evangelija, nova Nova zaveza z novim opisom večne pripovedi o neizogibno tragični usodi od višje sile navdahnjenih vizionarjev. Podobnosti med biblično naracijo o Nazarečanu in življenjsko zgodbo Nikole Tesle, kot jo predstavi omenjeni dokumentarec, so številne in nedvoumne: oba osrednja lika sta že v mladosti šokirala odrasle s svojim znanjem in sposobnostmi; oba sta bila mistika in metafizika (Tesla je v vedskih konceptih prane in akaše prepoznal svoje razumevanje »etra« in energije in razglasil, da bo znanost resnično napredovala šele, ko bo začela proučevati nefizične fenomene); oba sta imela supermoči (v filmu izvemo, da naj bi bil Tesla tako občutljiv za frekvence, da so mu piski iz parne lokomotive 50 kilometrov stran povzročali hude bolečine); oba sta bila v stalnem stiku z najvišjo sfero, tako rekoč priklopljena na božanski bluetooth (izumitelj je vizije za svoje naprave prejel med hudimi napadi migren, med katerimi se bliskanje ni poleglo, vse dokler ni skanaliziral podrobne sheme prihodnjega izuma); oba sta se v imenu svojega poslanstva odrekla seksu in družini (»To je storil, da je lahko vso svojo energijo namenil svojemu delu,« v dokumentarcu o Tesli občudujoče pove slavna srbska umetnica Marina Abramović).
Kvišku srca ali dvignimo frekvenco
Predvsem pa lika Jezusa Kristusa in Nikole Tesle druži njuna brezpogojna ljubezen do vseh oblik življenja, na kateri je utemeljeno odrešeniško poslanstvo vsakega izmed njiju. Kakor biblični Odrešenik si je tudi legendarni izumitelj prizadeval za svojevrstno utopijo (beseda ni mišljena slabšalno), v kateri ne bi bilo prostora za sovraštvo, pohlep, vojne in onesnaževanje, na neki točki pa nemara tudi ne več za fizično trpljenje in smrt – torej Teslova različica raja na zemlji. Če je Kristus govoril o dvigu src k bogu, je on govoril o dvigu kolektivne zavesti človeštva in njeni uglasitvi na kozmične frekvence. In če je Kristus odrešitev videl v notranji spremembi posameznika in nato celotne skupnosti, je bil Nikola Tesla bolj praktičen in se je namenil izumiti neizčrpen vir neskončne energije, s čimer bi po lastnem prepričanju odpravil večino vzrokov za vojne med narodi in onesnaževanje planeta. Na nesrečo tako prvega kot drugega pa ne elite starega Rima ne ZDA kot njegove sodobne ustreznice niso prav nič navdušene nad tovrstnimi zamislimi. »Zaradi političnih in ekonomskih razlogov so ga ljudje, ki vodijo svet, potisnili v pozabo,« v dokumentarcu Janje Glogovac z zloveščim glasom pove narator.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
