Ste še vedno v stalni zamudi?
Kaže, da se vse dobre navade z leti postarajo in izginejo. Zadnje čase se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem prišel pravočasno ali celo prehitro, saj so nekateri ugotovili, da je najbolje, če me povabijo na kakšen pogovor ali kaj podobnega malo prej in potem pridem pravočasno. Sicer sem si to navado krepil ob producentu in radijskem sodelavcu mlajše generacije Andrei Flegu; vsi na radiu so že poznali najino dogovarjanje za snemanje: dogovoriva se ob osmih zvečer, jaz za vsak slučaj pridem ob desetih in ga čakam do polnoči. V tem ritmu sva sčarala vsaj štiri albume, le pri novem, ki ga končujemo prav zdaj, se vidi, da se je tudi on malo postaral in se je enkrat ali dvakrat zgodilo, da je prišel pred mano. Sicer pa mislim, da je moje tako imenovano zamujanje samo ena od oblik mediteranskega načina življenja: brez panike, vse bo narejeno skoraj ob pravem času. Zato sem tudi eno od radijskih oddaj, ki sem jo vodil pred nekaj leti, poimenoval Okrog osmih z Mefom.
Novinarji smo znani po tem, da največ naredimo tik pred rokom za oddajo. Je to razlog, da se, recimo, pisanja besedil lotite, ko gre skupina že v studio in bi res že morala vedeti, kaj bodo peli?
Glede na to, da ne čutim nobene potrebe po pisanju, ampak pišem le zato, ker sem komu kaj obljubil, imajo vsi moji izdelki predznak »last minute«. To tudi pomeni, da so cenejši oziroma brezplačni, saj sem se ob Danilu (Kocjančiču, pokojnem glasbeniku, avtorju številnih uspešnic, op. a.) navadil, da delamo zato, da naredimo dobro pesem, za drugo bo itak poskrbel Sazas. Seveda imajo brezplačnike vsi radi in zato jaz na »lagerju« nimam narejenih pesmi, imam pa cel kup melodij različnih avtorjev, ki bi radi, da jim napišem besedilo. In ker mi je nerodno, če komu obljubim, da »bom pogledal«, se mi že zdi, da sem dolžan to narediti, in potem velikokrat pišem, ko že prihajajo po besedilo. Najbolj mi je ostalo v spominu pisanje himne za mladinski kongres v Novi Gorici oziroma za skupino Boomerang. Ravno takrat smo se selili in med prenašanjem omar sem jim vsakih deset minut na pamet povedal novo vrstico, tako da na koncu sploh nisem poznal pesmi v celoti in sem jo slišal šele, ko so jo posneli.
Nekaj časa ste že upokojeni, ampak dolgčasa ne poznate. Mi lahko naštejete, kaj vse vas čaka ta teden?
Ta je prav poseben. Začenjamo s praznjenjem uredništva, kar ni lahko delo, saj je mi je žal vsakega starega računalnika in stare mize, nato pišemo, postavljamo in tiskamo lokalni tednik Mandrač, sledi četrtkov koncert Emilie Martenson in njenih pevk, ki ga bo ponovila še v soboto. V petek moram v Arrigoni, kjer nastopajo mlajši izolski bendi in med njimi prvič tudi Kikcs, v katerem igrata oba sinova, Aljoša in Primož. V nedeljo pa organiziramo na našem trgcu oziroma largu tradicionalno, že 12. Šalšiado, na kateri kakšnih deset tričlanskih ekip kuha tradicionalno istrsko šalšo, ki jo bomo za kosilo tudi skupno pojedli. S špageti, seveda. Potem pa se že začne vse od začetka, vmes pa še pisanje scenarija za dokumentarni film o vadišču Poček, dokončanje albuma, vaje za jesensko turnejo in tako naprej. Skratka, vse je na svojem mestu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 20. avgust 2024.
