Marko Vozelj je že desetletja eden najbolj priljubljenih slovenskih glasbenikov. Prijeten, prijazen in srčen trdno ostaja zvest sebi in ne pusti, da bi ga posrkalo vase podivjano hlastanje za potrošništvom in všečki. »Raje imam na koncertu sto ljudi, ki pridejo zaradi moje glasbe in odidejo domov s toplino v srcu, kot instantne neosebne nastope kot po tekočem traku, narejene v želji po hitrem zaslužku,« pravi glasbenik, ponosen na svoje življenje v analognem svetu, kjer stavi na glasbo, šport, povezanost, iskreno prijateljstvo, spoštovanje in podporo. Takšen je tudi do svojih punc: žene Tine, s katero sta skupaj že skoraj tri desetletja, starejše hčerke Maše, študentke arhitekture, in mlajše Zale, gimnazijke. Kljub prepoznavnosti Marko ni bil nikoli zvezdniški, temveč prijeten in spoštljiv fant iz soseščine. Zato tudi spoštuje željo svojih hčera, ki se ne marata izpostavljati v javnosti.
Trajalo je kar nekaj časa, da sta se simpatični dekleti omehčali in pristali na poziranje z očijem pred Janinim fotografskim objektivom. »Ni vedno preprosto biti med tremi ženskami. V hipu se vse dogovorijo, preden je meni karkoli jasno, zato je kar zahtevno biti edini moški v družini. (smeh) Me pa zato velikokrat pocrkljajo, največkrat s kako sladko pregreho, ki zadiši iz kuhinje. Pred kakim napornim nastopom in po njem pa vedo, da imam najraje mir in tišino, ter me razumejo tudi takrat, ko nisem najbolj zgovorna in razigrana družba. Ker me res dobro poznajo, vedo tudi, da imamo moški en predalček v glavi, ki ga odpremo in takrat ne delamo nič. Pri tem zelo uživamo in moramo imeti popoln mir,« v smehu iskreno pove Marko, velik ljubitelj športa, ki ima v teh poletnih dneh popolno avtonomijo tudi nad daljinskim upravljalnikom. Nogomet, kolesarstvo, odbojka, košarka, kmalu bodo še olimpijske igre – in nič od tega ne gre zamuditi, obenem pa je tudi sam precej aktiven.
Dinozaver iz analogne dob
»Zdaj se tako dela kot uživanja ali ukvarjanja s športom bolj lotevam z glavo kot včasih. Vem, da ne bom olimpijski prvak in da je prišlo obdobje v življenju, ko lahko z veseljem pogledam nazaj ter sem zadovoljen in hvaležen za vse lepo. Manj se ukvarjam s stvarmi in ljudmi, ki niso del mojega življenja. Včasih sem bil vedno na razpolago vsem in dosegljiv za vse, bilo me je strah, da bi kaj zamudil ali da bom koga razočaral, da komu ne bom všeč. Zdaj vem, da vedno ne moreš ugajati vsem in da je to povsem normalno ter ni s tem prav nič narobe. To spoznanje je prišlo z leti in življenjskimi izkušnjami, ker za to preprosto potrebujemo čas. Na ta svet smo prišli za spoznavanje sebe in sveta okoli nas. Včasih je najteže biti sam s seboj in si iskreno priznati napake. Če to znaš, je velik plus. V svetu globalizacije, digitalizacije in umetne inteligence se štejem med dinozavre iz analogne dobe. Z napredkom in novodobno tehniko ni nič narobe, a sem pač človek, ki veliko bolj uživa v naravi na svežem zraku in druženju s prijatelji v živo, kot pa preko računalniških zaslonov. Močno upam, da smo se iz neprijetne izkušnje med nedavno epidemijo kaj naučili. Stokrat bolj od novega modela telefona me razveseli in napolni vonj pokošenega sena ali pa jutranja megla, ki se počasi topi v svetlobi novega dne. Naj se sliši še tako staromodno, a pesmi še vedno pišem na roko, s svinčnikom, na papir. Liste spravljam v predal in jih čez čas z veseljem vzamem iz njega. Zanimivo je s časovno distanco brati misli, še ne izpiljena besedila ... Lepo je gledati, kako je nastajala kakšna pesem. Pesmi preprosto ne morem pisati in ustvarjati na računalniku, jih pa na koncu pretipkam,« razkriva in prostodušno prizna, da v virtualnem svetu nima svojega oblaka; papir ostane, oblak in vse v njem pa je moč izbrisati z enim klikom. Telefon zamenja, ko mu punce rečejo, da je že prestar. Niti nima svojega računalnika, kadar ga potrebuje, uporablja družinskega.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
