Miran je resnično eden redkih, ki mu uspeva že toliko časa ostajati na vrhu priljubljenosti v Sloveniji. Morda tudi zato, ker ne mara polovičarstva, nastopov se loteva iskreno, srčno, rad. Vseskozi je v koraku s časom, njegova glasba se spreminja, kot se sam. Opazuje življenje, svoje vtise, občutke, razmišljanja pa skuša vtkati v besedila pesmi. Ena takšnih je tudi najnovejša Amen, s katero nas spodbuja, da se ustavimo, razmislimo in zaživimo pristneje ter bolj polno. Zaradi melodije, ki se mu je nenehno vrtela v glavi, je po mnogih letih ponovno vzel v roke kitaro, ki se je je pretežno sam naučil v najstniških letih, pa se potem bolj posvetil petju. »Bila sem zelo presenečena, saj sem ga prvič slišala igrati,« je povedala njegova bodoča žena Anita, ko smo družino, imata namreč dva sinova, Nika in Nina, obiskali v njihovem domu v Slovenski Bistrici.
Plačal sem svoj davek
Nesreča pri štiriintridesetih letih je poleg meteorskega glasbenega vzpona pred tem najbolj zaznamovala njegovo življenje. Tej temi smo se sicer želeli izogniti, a Miran pravi, da je prav zaradi vsega tega takšen, kakršen je. »Ker to je del mene. Čeprav sem plačal katastrofalen davek, me je prav gotovo marsičesa obvarovala. Takrat smo plavali na oblakih slave, zdeli smo se vsemogočni, polni sami sebe, pili smo, kadili, ves svet je bil moj. Nato pa je prišel trenutek streznitve. Ne vem, kako bi se končalo, če bi živel naprej v takšnem tempu,« razmišlja. Vsa Slovenija je trepetala za njegovo življenje, ki je zaradi hude poškodbe glave v prometni nesreči s skuterjem viselo na nitki. »Dolgo sem potreboval, da sem se sestavil. Marsikdo na mojem mestu verjetno ne bi več govoril, hodil, jaz pa verjamem, da je nad mano nekdo bdel in mi dal novo priložnost. Vsaka stvar, ki se je zgodila odtlej, me je pripeljala bližje k sebi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.