Pred letom in pol smo po štirih letih umika z javne scene prvi govorili z Nino Osenar Kontrec o tem, kako se komaj pobira po hudi bolezni. Sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom jo je resnično pripeljal na sam rob smrti. Kako se je njeno življenje po čudovitem začetku nove ljubezni in rojstvu edinca čez noč obrnilo na glavo, da je celo čiščenje zob postal skoraj nečloveški izziv, Nina opisuje v svoji knjigi V objemu življenja, ki je prav te dni prišla na knjižne police. Nina je torej svojo zgodbo natančno popisala in za vse, ki imajo podobne težave, dodala še konkretne nasvete za zdravljenje. Zato smo tokrat prosili za pogovor njenega moža Dejana Kontreca, ki ima vse zasluge, da je Nina ozdravela in da je njuna družina danes spet vesela. Ob Nininem trpljenju je imel tudi on teh pet let grozljivo težko obdobje, saj je bila velika preizkušnja, da je sam skrbel za dojenčka in nemočno ženo. Generalni sekretar naše hokejske zveze nerad nastopa v medijih, zato je še toliko bolj dragoceno, da je privolil in povedal, kako je on zmogel na svojih ramenih tako dolgo nositi tako breme in odgovornost.
Knjigo ste prebrali šele zdaj, torej tik pred izidom. Kako to, da niste prej nič pokukali, kaj piše Nina?
Ko mi je Nina z velikim veseljem povedala, da bo začela pisati knjigo, sem bil neskončno vesel. Ne samo zaradi knjige, ob tem sem upal, da je to začetek konca petletnega napornega obdobja. Seveda še ni bila čisto zdrava in sem bil tudi malo zaskrbljen, da se ji ne bi ob vsej vnemi stanje poslabšalo, tako da sem ji rekel, naj si previdno odmerja čas pisanja. Večkrat mi je rekla, ali bi malo prebral, ampak sem ji odgovoril, da bom knjigo prebral, ko bo dobila svojo končno podobo, tiskano z naslovnico, tako kot jo bodo lahko brali tudi drugi bralci. Bolj zaradi tega, da bo knjiga dejansko napisana tako, kot si je sama zamislila, in da ne bi dajal komentarjev, še preden je končana.
Kako torej gledate na njeno pisanje?
Gre za resnično zgodbo in Ninino doživljanje te težke preizkušnje. Veliko njenih občutkov je bilo zame novih, ko sem knjigo prebiral, saj vsega z menoj med boleznijo ni delila. Prve dve leti ni imela niti toliko energije, da bi se z menoj lahko pogovarjala. Pozneje pa je bil tudi moj tempo precej hud, vsa moja energija je bila usmerjena v to, da bo čim prej ozdravela, počel sem vse, da je lahko Nina počivala in se zdravila ter da najin Marlon ni občutil, v kako težkem obdobju smo se znašli.
Je bilo branje boleče?
V bistvu sem se bal, da bo branje resnično boleče, saj smo končno dočakali trenutke, ko smo zaživeli kot družina. Ko pa sem bral, sem bil vesel, da se njena zgodba spleta iz izjemno lepih in težkih trenutkov, na koncu pa je to le resnična zgodba o ljubezni. Občutki, ko sem bral o lepih trenutkih, so bili veliko močnejši od tistih, ko sem prebiral o težkih stvareh. Spomnil sem se na vse lepo, kar se nama je dogajalo, preden je zbolela. In ob tem sem bil srečen.
Ste zadovoljni s tem, kako vas je predstavila?
V bistvu gre za knjigo, papir vse prenese. (smeh) Seveda me veseli, da me žena doživlja tako, kot me je opisala, si pa nikoli ne bi drznil sebe opisati s takšnimi presežniki.
Dejstvo je, da se je z njeno boleznijo tudi vaše življenje obrnilo na glavo. Čisto na začetku njenih težav ste rekli, da boste pa vse naredili namesto nje, če ne bo šlo drugače. Ste morda slutili, da bo tako hudo?
Ne, niti malo nisem slutil, da bo tako hudo. Se je pa to, kar sem rekel, žal tudi uresničilo. Ko ni mogla hoditi, sem jo nosil; ko ni mogla sama jesti, sem jo hranil; ko ni mogla govoriti, sem jaz govoril namesto nje. Bilo je celo huje kot to. Tisto prvo obdobje, ko je bila bolna, sem ponoči večkrat hodil preverjat, ali še diha. Spala je namreč v svoji sobi. Njena bolezen je bila res težka preizkušnja za vse nas …
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
