Pričakovali bi, da se je po tem, ko je decembra predal predsedniško žezlo naslednici Nataši Pirc Musar, življenje Boruta Pahorja vsaj malce umirilo. A se ni: neutrudno sestankuje, sprejema ljudi v svoji novi pisarni v TR3, kuje nove načrte in projekte. Dobro je tudi okreval po operaciji prostate, pridno trenira v fitnesu, pretekli vikend pa se je odpravil na polmaraton v Berlin. Enako naporno bo tudi prihodnje mesece. Proti koncu leta pa pride še ena prelomnica – 60. rojstni dan. Najbolj priljubljeni slovenski politik je iskreno spregovoril o bližajočem se okroglem jubileju, povsem pa presenetil z ganljivo pripovedjo o pokojnem očetu Francu Franku in težkem življenju zaradi maminih bolezni. Veseli se bližajoče se velike noči, ko se bodo zbrali skupaj s Tanjo in Luko, del praznikov pa bo preživel športno, saj je gibanje del njegovega življenja že desetletja.

»Staranje mi gre na živce. Če bi lahko, bi v trgovini z veseljem kupil mladost.«

Od nekdaj je bil zelo odkrit, dostopen in duhovit sogovornik. Tudi tokrat ni bil nič drugačen. Že ob prvem vprašanju, kakšno je življenje brez varnostnikov, smo se nasmejali: »Brez varnostnikov sem ostal že pred časom in jih pogrešam kot prijatelje, ne kot varnostnike. Z osuplostjo ugotavljam, da tudi ne pogrešam politične kariere. V zadnjih mesecih, ko sem bil predsednik, me je spremljala skrb, kako bo po 32 letih, ko se človek navzame političnega življenja in je čez noč čisto drugače. Zelo močno pa pogrešam ljudi, številna srečanja z dijaki, učenci in vsemi drugimi. Zelo rad sprejemam vabila, bodisi za govornika, pokrovitelja dobrodelnih akcij in drugih družabnih dogodkov. S tem, da sem brez varnostnikov, pa nimam težav. Od nekaterih sem se poslovil po 23 letih. Z mano so bili dlje kot Tanja in Luka. Poznajo vse moje skrivnosti in so se izkazali s svojo lojalnostjo ter predanostjo.«

Za odpuščanje je treba dozoreti

Nekdanji predsednik z leti drugače dojema svoja otroška leta. Še nikoli pa ni javno spregovoril o eni svojih največjih bolečin – svojem očetu.

»Spomin nanj je bil tako boleč, da sem ga zakopal globoko vase in o njem nisem nikoli govoril. Ni mi bilo težko govoriti o mami in najini povezanosti. Ko je bila že v letih, me je bilo najbolj strah, da bom kje v tujini, ko bo odšla. Srčno sem si želel, da bi bil ob njenem slovesu s tega sveta ob njej. Hvaležen sem, da je bilo tako. Šele tri leta po njeni smrti pa se mi vrača zgodovinski spomin na očeta. Z njenim slovesom sem si ga bil končno pripravljen priklicati v spomin. Prej sem mu vse življenje neznansko zameril, da me je pri devetih letih zapustil. Franc Franko Pahor, ki so ga prijatelji poznali po vzdevku Luna, je bil družaben, prijeten in prijazen človek. Bil je učitelj, igral je na bobne in se vozil z motorjem. Po njem imam radoživost, temperament in veselje do življenja. Pomenil mi je vse: bil je oče, nogometaš, zabavljač, vozil me je naokoli, hodila sva na izlete, pa k njegovim staršem v Opatje selo ... Z njim mi je bilo neznansko lepo, zato je bila bolečina, ko me je zapustil še pred svojim štiridesetim rojstnim dnem, peklenska. Njegovo smrt sem mu zameril vse življenje. Mama me je za prvi november sicer prisilila, da sem šel na pokopališče, a zelo nerad, saj je bila bolečina prehuda in sem ga preprosto odrezal. Še bolj je bolelo tudi zato, ker sprva z mamo nisva imela posebnega odnosa. Vedno je bila zelo zaposlena, on pa si je znal vzeti čas zame. Šele potem je (po)ostala steber in sidro mojega življenja,« je povedal.

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.