Zaupala mi je še nekaj: da sama ne pozna para, ki je že več let skupaj in nima otrok, pa si jih v resnici ne bi želel. Da ne bi poskušal narediti marsikaj za to. Četudi o tem ne govorita, četudi delujeta, kot da ju otroci ne zanimajo ali jima gredo celo na živce, kar verjetno izhaja iz bolečine. »Seveda obstajajo tudi pari, ki si otrok res ne želijo. A v vseh letih, ko sva se trudila midva in ko sva spoznavala druge pare brez otrok, je bila zgodba enaka. Prazna maternica, srce pa polno solz. Čisto vsak mesec pri vsakem od parov, ki sva jih spoznala,« pove Dobrila Pazlar iz okolice Kranja.

Potem mi je povedala, kako je ob vsem tem opazovala bolečino svoje mame, ki ji je tako zelo želela pomagati. »Mama ve, da nekaj ni tako, kot si želi njen otrok, četudi ji tega ne pove. S svojo mamo sem se lahko pogovarjala o vsem, a veliko hčerk tega ne more. Ob svoji globoki rani namreč ne zmorejo tolažiti še mame. Nekateri imajo res velike probleme s svojimi starši. Tudi to se dogaja, da jih ti nagovarjajo, naj gredo narazen, če partner ne more imeti otrok. Verjamem, da si vsaka mama želi vnukov. Moja mami mi je tako zelo želela pomagati! Vedela je, kako rada imam otroke in da bi dala vse na svetu zanje. Ves čas mi je nosila članke, predlagala zdravilce, za katere je slišala … Pogovor o tem sem v nekem trenutku ustavila, saj je bilo zame preveč. Povedala sem ji, da bom sama začela pogovor o tem, če bom želela.«

Vsak mesec novo razočaranje. Kako potem sploh načeti pogovor z žensko s praznim naročjem ali dolgoletnim parom, medtem ko imamo v rokah svoje otročke? »Nekateri se lahko o tem pogovarjajo brez težav, veliko pa se jih ne more. Včasih se tudi jaz nisem mogla. Takrat sem še verjela, da bom lahko imela otroke, češ, enkrat že bodo. Če sem začutila pomilovanje, če so mi ljudje dali občutek, da sem uboga, se nisem zmogla pogovarjati. Največ, kar za žensko, ki je ranljiva, lahko naredite, je, da odprete srce, ste sočutni, nežni in brez sodb. Nismo naučeni pokazati ranljivosti, in to, da ne moreš imeti otroka, je po eni strani poraz, ki zahteva od tebe ogromno ranljivosti, ki je ne znamo izražati. Kot da je ranljivost rezervirana le za šibke. Ranljivi smo lahko samo ob nekom, ob katerem se počutimo varni. Pa ne le ob vprašanju, ali imaš lahko otroka ali ne. Vsak dan imamo take situacije. Žalosti me, da postajamo vse bolj roboti,« je pripovedovala Dobrila, ki pa v svoji zgodbi vidi zrnce dobrega: »Kljub vsej bolečini čutim, da je vse točno tako, kot mora biti, in da je to del mojega življenjskega poslanstva – ne roditi otroka, temveč odpreti srce in dajati svojo ljubezen. Začutila sem klic, da ustanovim gibanje Do it patitently. Ker skozi življenje tako hitimo, ne znamo se ustaviti, se umiriti, si prisluhniti. Z ljudmi, ki jim je težko, se skušam spustiti v njihove najgloblje bolečine. Ženskam, katerih največja bolečina je materinstvo, dajem varen prostor, v katerem se počutijo slišane in sprejete, obenem pa jim želim pokazati, da se da živeti naprej, da je življenje kljub temu lahko čudovito in ga lahko živiš zelo polno.«

Pari, ki se soočajo z neplodnostjo, namreč preživljajo težke reči. »Najprej se vsak mesec znova rodi veliko pričakovanje, ki ob prihodu menstruacije vodi v razočaranje. Nato novo pričakovanje, ki je že začinjeno s skrbjo, da bo sledilo novo razočaranje. In tako iz meseca v mesec. Kasneje sledijo obiski klinik, katerih strokovno osebje je premnogokrat hladno, nečloveško in grobo. Nato so na vrsti umetne oploditve. Nekaterim uspe po prvem poskusu, nekaterim po petnajstem. Si predstavljate – po petnajstem! Nekaterim pa ne uspe nikoli.«

Spoznanje, da ne boš mama. »Zelo usodna faza pri parih, ki ne morejo zanositi, je spoznanje, da otroka nikoli ne bo. V tistem trenutku velik del tebe umre in nastane ena sama praznina. Izgubiš smisel. Dotlej je bil namreč smisel družina, da imaš otroke, greš z njimi na morje, v tvojih mislih so ves čas le otroci. In potem se vse razblini kot milni mehurček. Izgine. Kaj pa zdaj? Kaj naj s svojim življenjem? Kaj naj bodo sedaj moje sanje? To se zgodi vsakomur na točki 'otrok ne bo'. Velikokrat se takrat ljudje vržejo v službo. A to stanje praznine brez smisla je treba pozdraviti. V Sloveniji sploh ni institucije, ki bi pomagala parom iti čez to vprašanje, da se ne zatečejo v depresijo, alkohol, droge, delo ... Mene ves čas rešuje vera v življenje. Vera v to, da smo tu z namenom. Dogaja se nam točno to, kar se nam mora zgoditi. Izkušnje, ki so najbolj boleče za nas, so naša življenjska poslanstva. S tem moramo nekaj narediti. Prepričana sem, da je pomembno, da pomagam najti takim ljudem novo upanje, ki jih bo potegnilo nazaj v življenje. Eden od mojih učiteljev me je naučil, da naj v vsaki situaciji pogledam, kaj lahko dam, in ne, kaj mi pripada. Če bi vsi delovali tako, bi imeli res lepa življenja.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021