Prof. dr. Verica Trstenjak kot prva generalna pravobranilka Sodišča Evropskih skupnosti iz naše države zaseda najvišjo pravniško funkcijo v Evropi. Če vemo, da je bila energična Prlekinja v svoji karieri že tudi generalna sekretarka vlade in da ji zaradi točnosti in urejenosti prijatelji pravijo, da je kar preveč germanska, bi se lahko pošalili, da jo v njeni sijajni karieri čaka samo še položaj generalice. Zaradi prleškega izvora je nežna, poštena in vztrajna, ker pa je veliko delala v Nemčiji in Avstriji, je zelo stroga in natančna. A po duši profesorica, ki jo je materinstvo zelo spremenilo, se po odsluženem vrhunskem mandatu v najbolj bogati državi na svetu čez tri leta želi vrniti v Slovenijo. K svojim študentom, pravi, predvsem pa zaradi tega, da njen šestletni sin, ki govori tri jezike, ne bi izgubil svoje identitete.

 

 

 

- Če rečemo, da ste generalna pravobranilka Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, to večini v Sloveniji ne pove veliko. Se vam zdi čudno, da Slovenke in Slovenci še vedno ne ločujemo med številnimi evropskimi institucijami?

To je povsem razumljivo, saj je podobno tudi pri tako imenovanih starih državah članicah, poleg tega pa je inštitut generalnega pravobranilca v večini držav članic EU tujek, saj je povzet po francoskem sistemu, druge države pa ga nimajo.

- V Sloveniji se največkrat pravdamo zaradi sosedskih in družinskih nesoglasij, zapuščinskih zadev in podobnega, kaj pa je najbolj pogosto na vašem sodišču?

Naše sodišče je neke vrste vrhovno in ustavno sodišče Evropske unije, ki odloča o zadevah, ki potem veljajo v vseh državah evropske skupnosti. Največ zadev je na področju potrošnikov in varstva okolja, sledijo davki, delovna razmerja, sociala in državljanstvo. Drugo področje pa je naša pristojnost za tožbe Evropske komisije proti državi članici. Komisija lahko toži neko državo, da ne izpolnjuje evropskega prava. Kot vemo, je bila Slovenija tožena le dvakrat, enkrat je bila tožba umaknjena, drugič, na področju varovanja okolja, pa obsojena. Grozi nam tretja tožba glede vinjet, pa tudi nekatere druge. Naše sodišče lahko državi članici dosodi tudi 100 milijonov evrov kazni.

- Vaša funkcija je menda najvišja pravniška v Evropi.

Sodnikov je 27, iz vsake države po eden, pravobranilcev pa nas je osem. Pet pravobranilcev je iz največjih držav članic, trije pa smo iz drugih držav, in sicer si sledimo po abecednem redu. Sloveniji bo ta funkcija ponovno pripadla šele čez približno 40 let. Odgovornost je seveda velika, sploh zato, ker to, kar predlagam kot pravobranilka, predlagam za 500 milijonov ljudi! Gre za izpostavljeno funkcijo in pripravljen moraš biti tudi na kritiko.

- To, da odločate za 500 milijonov ljudi, je verjetno tudi neke vrste pritisk za vas. Kako ravnate, kadar ne veste, kako bi se odločili ?

Res je, dilema je ponavadi zelo velika, predvsem pa zavedanje, da je od tvoje odločitve odvisen tudi razvoj prava celotne Evrope. Pravo pa seveda ureja in vpliva na vsa področja. Velikokrat sem v dilemi, v katero smer naj predlagam, na primer ali bolj za varstvo potrošnikov ali bolj za prodajalca. Ali primer z nemško in angleško zadevo glede pravic delavcev do dopusta oziroma ali ima delavec, ki je vse leto na bolniški, pravico do dopusta. Moja velika dilema, sploh zaradi ekonomske krize, ki smo ji priča, je bila, ali naj predlagam rešitev za bolj socialno Evropo, torej za krepitev delavskih pravic, ali za večjo konkurenčnost glede na Ameriko, Japonsko in Kitajsko. Predlagala sem bolj socialno rešitev in v veliko zadovoljstvo mi je bilo, da je sodišče moj predlog upoštevalo. Skoraj prepričana sem bila, da se to ne bo zgodilo.

- Koliko časa trajajo pravde na vašem sodišču in kako iz srca evropskega prava gledate na razmere v Sloveniji? Predvsem mislim na sodne zaostanke.

Pri nas je avtoriteta sodišča zelo velika in odgovornost posameznikov tudi. Sodnih zaostankov skoraj ni in večina zadev je rešena v roku dveh let ob tem, da se vse zadeve še prevajajo v 23 jezikov! Imamo interne roke, v katerih moramo razpisati na primer obravnavo. Vsi vemo, kaj in koliko moramo v določenem času narediti in to tudi naredimo. Na Evropskem sodišču se tudi vsaka zadeva konča na eni obravnavi, vsaka stranka in odvetnik lahko dasta le dve vlogi in pozneje ne more podajati novih in novih dejstev, obravnava pa se praviloma ne more preložiti. Če zboli odvetnik, si mora zagotoviti namestnika, tako da preložitev obravnav ni. Skratka, imamo zelo strog procesni red, ki se ga vsi držimo.

- Zakaj se pri nas ne zgledujemo po tem dobrem sistemu, ki deluje?

V Sloveniji imamo preohlapno procesno zakonodajo, ki dopušča predolge sodne postopke. Zadevo je treba urediti z dveh koncev, sodnikom je treba zagotoviti neodvisnost, tudi finančno. Po drugi strani pa mora sodnik zagotoviti strokovnost in učinkovitost svojega dela. In seveda odgovornost. Sprejeti je treba strožjo procesno zakonodajo.

- Poleg tega, da ste na zelo visoki funkciji, ste tudi mama šestletnega sina, kar verjetno ni preprosto!

Res je, s sinom živim v Luksemburgu. Dokler še ni hodil v šolo, sem imela za poln delovni čas zaposleno varuško, ki je z njim govorila francosko. Brez nje ne bi šlo. Skoraj vsi sodniki na našem sodišču pa so starejši gospodje s ženami, ki so doma, skoraj vse ženske sodnice ali pravobranilke (nas je le šest od 35) pa smo ali same ali pa so možje doma v svoji državi. Gre za zelo moško okolje.

- Se vam zdi, da moški na splošno zelo težko prenašajo ženske na zelo visokem položaju?

Odvisno od osebnosti. Slišala sem že najrazličnejša mnenja o tem. Žal se tudi nekaterim sodnikom zdi, da ženske takih funkcij sploh ne bi smele imeti, večina pa je bolj liberalna in odprta. Jaz se nikoli nisem obremenjevala s tem, kako, s kom in kje živim, od kod sem. Kot ženska in kot Slovenka se počutim tako suvereno, da nimam težav s tem. Nikjer v Evropi, ne na Dunaju, ne v Nemčiji in ne v Luksemburgu se nisem počutila drugorazredno. Vedno sem konkurirala s svojim znanjem in strokovnostjo, drugo ne sme biti pomembno. Res pa je, da mora ženska dostikrat dokazati več, da ji priznajo enak uspeh.

- V kakšnem sorodstvenem razmerju ste s še enim ponosnim Prlekom, pokojnim dr. Antonom Trstenjakom? Nekoč je bilo celo objavljeno, da ste njegova hči. Kako je nastala ta pomota?

Z dr. Trstenjakom sva v zelo daljnem sorodstvu, poznali smo se zelo dobro, nikakor pa ni bil moj oče. Zamenjava je verjetno nastala ob smrti mojega očeta, ki je umrl leta 1996, dva dni pred akademikom Trstenjakom. Morda so ljudje takrat povezovali moje žalovanje in črnino s tem in so mislili, da je bil moj oče.

- Luksemburg je najbolj bogata država na svetu, vi pa ste iz precej »revne«, sicer prelepe pokrajine. Kako doživljate to razliko in kako se počutite med samimi bogataši?

Seveda so standardi povsem drugačni in tudi plač ni mogoče primerjati, prav tako ne izdatkov, ki so zelo visoki. Luksemburg je zelo urejeno majhno mesto, bogastvo pa se kaže na več načinov. Najprej ga opaziš že v mestu oziroma trgovinah, kjer prodajajo največje svetovne blagovne znamke, torbice in čevlje po tisoč evrov. Drage so tudi vse storitve in najemnine za stanovanja.

- Vendar so plače visoke?

Plače v evropskih institucijah se razlikujejo od luksemburških. So pa zelo visoke. Za povprečno ne vem, minimalna pa je bila lani okoli 1500 evrov neto. Nekdo, ki ima recimo doma tri otroke in ženo, ne živi prav razkošno. Če primerjam s Slovenijo, je ta veliko bolj socialno naravnana. Zdravstvene storitve v Luksemburgu plačaš sam in dobiš sicer povrnjenih 80 odstotkov, a če greš z otrokom k zdravniku, moraš imeti včasih na razpolago več tisoč evrov, če gre za resnejši poseg. Poleg tega so tudi dolge čakalne dobe, včasih je treba na termin čakati tudi eno leto. Porodniški dopust traja le pet mesecev. To ni primerljivo s Slovenijo.

- Ste energični, predani delu oziroma karieri, videti ste precej strogi in natančni, priznavate, da ste perfekcionistka. Ste taki ves čas ali je to le službena forma?

V bistvu sem res stroga in zelo natančna, prijatelji mi včasih rečejo, da sem kar preveč germanska, a v sebi imam tudi veliko prleške miline, kar se mi zdi zelo dobro. Germanski element je pri meni verjetno prisoten zaradi tega, ker sem med študijem in pozneje kot profesorica veliko časa preživela v Avstriji in Nemčiji, pa tudi starši, posebej moj oče, so od mene zahtevali natančnost in vztrajnost. A mojo strogost je precej omililo rojstvo sina. Materinstvo zelo spremeni in oblikuje človeka in prioritete se spremenijo. To, da sem sedaj bolj dostopna in razumevajoča ter manj stroga pri komuniciranju, so mi povedali tudi študentje na fakulteti.

- Govorili ste o hudem delovnem tempu. V bistvu samo spanje in delo …

Takšen je tempo v Evropi. Zato je tudi vedno več žensk doma, saj se ob družini in otrocih zelo težko prilagodijo takemu tempu. To je ena od slabosti pri vključevanju žensk na vsa področja.

- Ali ne bi sedaj, ko vas je vedno več, poskusile to spremeniti? Saj vendar ni smisel življenja le delo, ampak tudi prosti čas in družina.

Mislim, da bi bilo to slabo za žensko konkurenčnost in če bi že stremele k spremembam, bi morda morali razmišljati bolj v to smer, da bi več moških ostajalo doma, če imajo ženske visoke funkcije ali so ves dan v službi oziroma da je delovni čas za oba bolj fleksibilen. Sicer pa je vse stvar organizacije in najpomembnejši je kakovostno izrabljen čas, ko si skupaj.

- Se ne počutite nekako izrabljeno in utrujeno, če toliko časa preživite v službi?

V bistvu niti ne, na tej funkciji ne, saj imam izredno zanimivo in kreativno delo. Imam zelo veliko energije. Vedno sem bila navajena veliko delati, že v osnovni šoli sem bila med najboljšimi, vedno sem med prvimi končala zadeve, doktorat na primer. Nikoli nisem hotela biti povprečna in če se hočeš ven iz povprečja, moraš v to vložiti več kot drugi.

- In to je vaše zadoščenje?

Ja, ni pa več edino zadoščenje. Kot sem omenila, me je materinstvo zelo spremenilo in danes lahko rečem, da mi je najlepše, ko sem s sinom. Če bi mi kdo kaj takega rekel pred njegovim rojstvom, bi se mi zdelo nemogoče.

- Relativno mladi ste na vrhuncu svoje kariere. Kaj bo sledilo? Do kod segajo vaše ambicije?

Moj mandat traja še tri leta, in to je res vrhunska funkcija, višje pravniške ni v Evropi. Po srcu in po duši sem profesorica in upam in želim si, da bi se vrnila na univerzo v Mariboru, kjer sem habilitirana in imam status redne profesorice. Res bi se rada vrnila med študente. Lahko bi šla na kakšno tujo univerzo, vendar bi se predvsem zaradi sina vrnila v Slovenijo. Rada bi, da se počuti kot Slovenec in Prlek, ne le Evropejec, in da ne izgubi svoje identitete.

- Politika pa vas po začasnem skoku vanjo pred nekaj leti, ko ste bili generalna sekretarka Bajukove vlade, ne zanima več?

Politika v slovenskem merilu? Mislim, da se na to področje ne bom vrnila, čeprav mislim tudi, da drži rek, nikoli ne reci nikoli.

- Kaj se vam je tako zamerilo?

Ne bi želela komentirati politične kulture v Sloveniji, na splošno mi kot znanstvenici oziroma strokovnjakinji v politiki ni všeč, da odločitve niso vedno le strokovne, ampak so predvsem politične, poleg tega pa se pri nas kritizira, in to pogosto brez argumentov vse po vrsti, tudi to, kar je dobro. Tega meni ni treba! Če nekaj strokovno dobro pripraviš, pa ni sprejeto zaradi politične neusklajenosti, lahko kot strokovnjak izgubiš svoje ime in strokovni ugled.

                                                                       Jana, št. 28, 14.7.2009

 

Kot vemo, je bila Slovenija tožena le dvakrat, enkrat je bila tožba umaknjena, drugič, na področju varovanja okolja, pa obsojena. Glede vinjet nam grozi tretja tožba, pa tudi nekatere druge. Naše sodišče lahko državi članici dosodi tudi 100 milijonov evrov kazni.