Medijsko rojstvo in nova pot
»Veste, nikoli nisem razumel, zakaj je to tako odmevalo,« mi živahno odvrne, ko omenim modno revijo, s katero je razburil duhove v cerkvenih krogih, postal medijsko znan in vsepovsod prepoznaven. »Takrat je število mladih v Cerkvi upadalo in jaz sem samo hotel najti način, kako se jim spet približati. Želel sem Cerkev narediti malce aktualno, za sedanji trenutek.« Po temeljitem razmisleku se je odločil, da je najboljše, če se odpravi v Berlin. »Najprej le za leto dni. Če mi ne bo všeč, so mi rekli, se lahko vrnem. Toda dela je bilo veliko in prvo leto je bilo hitro naokoli. No, po dveh letih pa sem prevzel še vodenje cerkve Svete Elizabete v Schönebergu v Berlinu, in to je bilo odločilno.« A prevzeti župnijo ob nasprotovanju in pomislekih nemških faranov je bila še ena preizkušnja, ki je pozneje odprla vrata marsikateremu prijateljstvu. Cerkev je za verujoče v Nemčiji namreč zelo pomembna, saj ni le institucija, temveč predvsem prostor družabnega življenja, ki ga lahko obiskujejo in kjer potekajo srečanja in različne prireditve. Zato je pomen župnika tam bistveno drugačen. »V Sloveniji ima župnik neko avtoriteto, s katero si lahko sam določa bližino ali pa razdaljo do svojih vernikov. Tukaj pa ti vsakdo v obraz pove, kaj mu ni bilo všeč, kaj je bilo narobe in, seveda, kaj je bilo dobro. Vendar niso zamerljivi. Ko se naslednjič vidijo, si dajo roko v pozdrav, pa je. V Sloveniji tega ni.«
Slovenija v Berlinu
Dori, kot ga kličejo vsi, je v 15 letih vodenja Slovenske katoliške misije v Berlinu, ob kateri je dejaven še v Hamburgu in Hannovru, v različnih projektih še bolj povezal tukaj živeče Slovence, verne in neverne, Slovenijo pa je prenesel tudi v svojo župnijo; na dvorišču že tretje leto raste potomka najstarejše trte na svetu, ob kozolcu je zeleneča lipa, najponosnejši pa je na Slomškov vitraž v cerkvi Sv. Elizabete. Vera bodi vam luč, piše na njem v slovenščini. Skrb za jezik je za Dorija pomembna naloga, zato vitraž ni naključje. »Za jezik je on moj vzornik. Sem kar tečen glede tega. A moram reči, da se je v zadnjih nekaj letih odnos do slovenščine zelo spremenil. Staršem vedno pravim, da je to brezplačna fakulteta. In moram jih pohvaliti, vsi se zelo trudijo, pri tem pa jim je v veliko pomoč ne samo naš vrtec ob sobotah, temveč tudi Magdalena Novak, učiteljica pri dopolnilnem pouku slovenskega jezika, ki nam ga omogoča ministrstvo za šolstvo.«

Več v Jani št.19,11.5.2010