Enak postopek vsako leto ponavljajo nemška in številne druge evropske televizije, zato je kultni skeč Guinnessova knjiga rekordov razglasila za največkrat ponavljano televizijsko oddajo. Najbolj hecno je pa to, da se nad ponovitvami ni še nihče pritožil.
Se pa pritožijo, če jih ni.
Naša svetla tradicija: Večerja za enega spada k nemškemu silvestrovanju tako kot zdravica opolnoči – vsako leto si eno od okrog petnajstih ponovitev skeča na državni ali na kateri od lokalnih televiziji ogleda vsaj polovica (nekateri trdijo, da celo več kot polovica) vseh Nemcev. Tradicija sega v zgodnja sedemdeseta in se je že zelo trdno prijela. Skeč je navdihnil tudi množico družabnih iger, ena bolj priljubljenih je ta, da ob vsaki kupici, ki jo izprazni James, kozarčke dvignejo tudi gledalci (če štejete, to je štirikrat pri vsakem od štirih hodov) in so po samo osemnajstih minutah že prav prijetno marinirani v alkoholu. Nekateri skuhajo vse jedi, ki jih streže James: juho mulligatawny (začinjena indijska mesna juha; James zraven postreže sherry), ribo (z belim vinom), piščanca (s šampanjcem) in sadje za desert (s portovcem). Nekateri skupaj z igralci izgovarjajo tekst, ki ga že zdavnaj znajo na pamet. In seveda vsi, če jih vprašaš: »Same procedure as last year?«, v ogovor vneto zatulijo: »Same procedure as every year, James!« Fraza je praktično ponarodela in je že vzniknila v naslovih člankov, v oglasih, celo v nemški parlament je nekoč zatavala, ko je opozicijski poslanec zaradi državnega deficita obtožil kolege na vladajoči strani, da so izvedli »enak postopek kot vsako leto«.
In pri vsem tem skeč nima popolnoma nobene zveze z novim letom.
Znamo tudi v barvah: Večerja za enega ima še alternativni nalov, Devetdeseti rojstni dan, to je namreč dogodek, ki ga proslavlja gospodična Sophie s pokojnimi prijatelji, o novem letu pa niti besede, čeprav enkrat nazdravijo novemu letu, vendar ne koledarskemu, temveč novemu letu njenega življenja.
Skeč je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja napisal Lauri Wylie (Morris Laurence Samuelson, 1880-1951) in ga je Freddie Frinton, nezakonski sin šivilje iz britanskega Grimsbyja, ki je postal vaudevillski zabavljač, specializiran za vloge pijancev, z igralko May Warden poleti igral v obmorskih letoviških krajih Anglije. Frinton je Wylieju plačeval tantieme, v petdesetih pa je odkupil avtorske pravice. Leta 1962 je v Blackpoolu skeč videl nemški televizijski voditelj Peter Frankenfeld in je bil navdušen. Frintona in Wardenovo je povabil v svojo oddajo, ki je tekla v živo. Občinstvo je ponorelo. Pa so vse skupaj (julija 1963) še posneli za televizijo NDR. V nekem hamburškem gledališču, v enem samem poskusu. Na začetku voditelj v nemščini na kratko pove, za kaj gre, skeč pa Nemci, ki sicer vse strastno sinhronizirajo, predvajajo v angleščini in ponavadi brez podpisov. Ženska iz občinstva, ki se na posnetku najbolj hrupno krohota, je tudi zaslovela in so jo desetletja pozneje intervjuvali za časopis.
Freddie Frinton je umrl leta 1968, menda samo nekaj tednov pred tem, ko so nameravali skeč posneti v barvah. Nič hudega, so ga pa leta 1999 poslali v Hollywood, kjer so jim ga računalniško pobarvali. In ga zato lahko na youtubu vidite v barvah, čeprav ga seveda vsi pravi ljubitelji (prav tam) gledajo črno-belega. In jim ni treba čakati na silvestrovo.
Nemška televizija je skeč, ki je kmalu postal zelo priljubljen, večkrat pokazala, od leta 1972 pa ga kažejo na silvestrovo in samo takrat. Okužba pa se je širila naprej in se še vedno ni ustavila.
Ne sprejmite ponaredkov: Prvi so podlegli Skandinavci. Norvežani skeč iz samo njim znanih razlogov pokažejo vsako leto 23. decembra. Na Švedskem je nekoč zaradi Jamesovega pijančevanja za šest let veljal za »neprimernega«, a so ga slednjič na zahtevo gledalcev vrnili na spored. Na silvestrovo, kot se spodobi. Danska državna televizija si je samo enkrat, leta 1985, privoščila, da so skeč izpustili, a so ogorčeni gledalci čisto ponoreli in naslednje leto se je Večerja za enega vrnila. Tudi na Finskem je skeč zelo priljubljen, pred nekaj leti so ga vzljubili tudi Avstrijci in Estonci. In Švicarji. Pa Avstralci in Južnoafričani. Ena redkih držav, kjer Večerje za enega ne poznajo, je – logično – Velika Britanija. Tam ga v celoti niso predvajali že več kot trideset let. V Severni Ameriki ga niso še nikoli videli.
Revija Spiegel je hotela leta 2004 raziskati, zakaj Evropejci tako obožujejo zgodbo o stari dami in njenem butlerju. Avtor je to razglasil za »eno zadnjih neodgovorjenih vprašanje evropske integracije«. Odgovora tudi on ni našel, je pa ugotovil, da britanska državna televizija BBC ne samo, da ni skeča še nikoli predvajala, zanj sploh niso vedeli. A Britanci gor ali dol, samo na silvestrovo leta 2003 so našteli devetnajst predvajanj, do silvestrovega 2005 pa je oddajica doživela več kot 230 ponovitev.
Obstaja več verzij, najbolj priljubljena je osemnajstminutna, ki jo tudi najpogosteje pokažejo, skeč pa je izzval še številne parodije in imitacije. In ja, seveda obstaja tudi verzija z lutkami, v kateri vlogo Jamesa igra lutka Bernd das Brot (Bernd Kruh).
Leta 2003 so Danci o Večerji za enega posneli dokumentarec, v katerem spomine obujajo sorodniki Frintona in Wardenove.
Najbolj aktualna ta hip pa je verzija, ki jo je pripravila nemška televizija ARD. Na božični večer so jo naložili na youtube in je v prvem tednu predvajnja imela več kot 200.000 ogledov. Na stari črno-beli skeč so digitalno nalepili obraza Angele Merkel in Nicolasa Sarkozyja in zadevo naslovili Devetdeseti vrh za reševanje evra ali evri za nikogar. Odsotni gostje so bivši grški premier Papandreu, bivši španski premier Zapatero in britanski predsednik vlade Cameron. Med zdravico Merklova ostro ukori Camerona: »V Evropi se govori nemško!« Čeprav seveda na youtubu najdete tudi vezijo z angleškimi podpisi.
