Otroštvo ob samostanu, a nikoli v njem. Njena razmišljanja lahko berete na @smpija in blogu hranazazivljenje.wordpress.com. »Uršulinke so bile vedno sodobne in drzne, šle so s časom,« je razložila. Zato je bilo povsem normalno, da si je za komuniciranje izbrala tudi internet.
Ko nas je sprejela v delno obnovljenem samostanskem kompleksu v Mekinjah pri Kamniku, je pred nami stala mlada, energična redovnica, iz katere kot slapovi bruhajo misli. Čeprav imajo v samostanu za goste posebno sprejemnico, ni hotela, da bi sedeli tam: »Niso mi všeč te stare slike Jezusovega srca. Osladne so. Zato mi ta soba ni ljuba, saj pripadam drugemu kulturnemu stilu,« se je nasmehnila ob razkazovanju majhne izbe z oboki, ki je res delovala utesnjeno. Sedli smo na hodnik, ob veliko okno tik ob samostanskem dvorišču: »Tu se počutim veliko bolje, ker čutim odprtost.« Narava je bila v njenem življenju vedno pomembna. Zdi se ji izjemno, da ima celico na podstrešju. Tako lahko noč za nočjo opazuje zvezde in utrinke. In že hiti razlagat o posebnem utrinku, ki ga je videla – tak kot na sliki, z dolgim repom in iskrečo glavo.
Trenutno jih je v samostanu sedem. »Sestre so moje razširjeno žensko telo,« opisuje odnos, ki nastane v skupnosti, »skupaj čutimo, se veselimo in se tudi jezimo.« Toda že kmalu jih bodo razpustili in zapustiti bo morala samostan, v katerem je tri leta. Samostan v Mekinjah že dve leti prodajajo. Konec aprila, kmalu po tem, ko se bo vrnila iz Svete dežele, kamor gre na romanje, naj bi zvedela, kam se bodo preselile. »Po eni strani sem vesela, da se bo začelo nekaj novega, po drugi me žalosti, da bom šla tako rekoč ponovno od doma.« Kajti v Mekinjah je res doma. No, otroštvo je preživela v Preserjah pri Radomljah, osem kilometrov od samostana. Kot otrok ni nikoli bila v samostanu, niti se ni dobro zavedala, da je v njeni bližini. Enkrat so se sicer s sestro in prijateljico odločile, da bi se šle k nunam učit nemščino: »Zdela se mi je prava pustolovščina, da bi se učila v samostanu kot v srednjem veku.« A so že po nekaj obiskih prenehale. Do ponovnega srečanja s samostanom v Mekinjah je bila še dolga in zavita pot.
Več v Jani št. 14, 3.4.2012
