Pravi, da tokrat vloge ne igra, temveč jo živi. Nekaj mesecev, preden bo šel kot igralec v zaslužen pokoj, se je zgodil čudež, pravi. Če ne prej, zdaj gotovo verjame v Boga. Srečali smo ga, ko je ta dobri človek ustvarjalni ekipi Mangarta, ki že piše nove dele nadaljevanke, prinesel briške češnje iz svojega sadovnjaka.
Jaz živim Bonifacija, ga ne igram. Na končni avdiciji so se za vlogo Bonifacija potegovali trije igralci. Poleg Milana Borut Veselko in Vladimir Jurca. Vsi trije so bili izvrstni, ampak režiserja Vojka Anzeljca je najbolj prepričal prav Milan Vodopivec. V Eni žlahtni štoriji, ki se dogaja na posestvu Špacapan v Goriških brdih – za tiste, ki serije še niste videli –, Milan Vodopivec igra vaškega duhovnika. Duhovnika, ki je iz mesa in krvi in ima kot vsi mi kakšen greh. Enega smo že spoznali. Ime mu je Gušto (Primož Forte) in je sin duhovnikove pomočnice Marije (Maja Blagovič), v nadaljevanju serije pa se mu zna zgoditi še kakšen. Za zdaj svoje grehe spretno skriva. Bonifacij v zasebnem življenju nima tovrstnih grehov, saj je srečno poročen moški. Oče dveh sinov, Benjamin jih ima 33, Dominik pa 22, in celo že dedek dveinpolletnega Eneja, ki prepoznava vse like iz nadaljevanke in rad zapoje uvodno pesem. Milan nam zaupa, da so meje med Bonifacijem in Milanom čedalje bolj zabrisane. Pravi namreč, da Bonifacija sploh ne igra več, da ga živi. To se mu je zgodilo prvič. In ker ni več rosno mlad, se prepušča naravnemu toku in ne dela na silo mej med igranim likom ter njim samim. »Bonifacij, ki je bil sprva gospod župnik, bolj zadržan kot ne in precej strog, vse bolj dobiva moje osebnostne lastnosti. Postaja precej bolj živ, mesnat, pa tudi humoren lik, ki svojih čustev ne taji več, ampak kar izbruhne, če je treba. Še posebej če je zraven Marija. Padem noter, nič več se nimam pod kontrolo.« Milan, ki je v rosnih letih že doživel svojih pet minut slave kot zvezda jugoslovanskega filma in se je lahko gledal na naslovnicah jugoslovanskih časopisov, je na svojih drugih pet minut pridno čakal več desetletij. No, pravzaprav sploh ni čakal. Bil je vdan in tiho zadovoljen s tem, kar ima.
Hvaljen Jezus namesto dober dan. Delo pred kamero, ki zabeleži vsako kretnjo, načrtovano ali pa ne, se zelo razlikuje od dela na gledališkem odru. »V teatru sem vedno pričakoval, da bodo gledalci opazili moje premišljene pavze, obrazno mimiko, različne reflekse, vendar je to tako oddaljeno od publike, da tega seveda niso mogli opaziti, kot to zdaj opazijo gledalci pred televizorjem, kjer kamera vse to zabeleži. Zdaj se mi občasno zdi, kot da sem v gledališču veliko truda vložil v prazno.« Milan se čudi in hkrati uživa, kaj je taka serija povzročila v njegovih domačih koncih, na novogoriškem, ko se pojavi med ljudmi. Na ulici ga domačini, ki ga poznajo že 40 let in so ga do Štorije pozdravljali precej hladno, pozdravljajo z nasmehom na obrazu, neredko ga predvsem malo starejše gospe pozdravijo kar hvaljen Jezus in on jim z vso resnostjo odzdravi na veke vekov. Da so ga mimoidoči otroci pozdravljali s hvaljen Jezus in se križali pred njim, mu poljubljali roko, smo doživeli tudi, ko smo ga spremljali na eni od prireditev v Brdih, kjer so ga gostili. »Neverjetno, kako se fikcija in resničnost lahko hitro zabrišeta. Če ne bi imel teh let, ki jih imam, in vedenja, da se kaj takega v življenju zgodi, če je sreča, le enkrat, bi tudi sam najbrž vse skupaj jemal z večjo distanco. Zdaj pa zajemam te trenutke s polno zavestjo in veliko hvaležnostjo, da so se zgodili. Hvaljen Jezus.«
