Vsakdo izmed nas sanja in pri sebi nabira moči za uresničitev svojih sanj. Kakor zarjavela vzmet, zakopana v zemlji, človek čaka trenutek, ko se bo prst razmaknila in se bo nakopičena energija končno lahko sprožila v tisto veliko dejanje, za katero smo rojeni. Ne le »nekoč bo bolje«, temveč »nekoč bo popolno«, o tem sanjamo, v to zatrdno verjamemo od otroštva dalje, ko nismo imeli nobenega razloga, da bi verjeli drugače. Za otroka je pač samoumevno, da postaja čedalje močnejši in modrejši ter dosega, kar si želi; zrele češnje, ki so se ti še včeraj posmehovale z veje, po kateri si se zaman stegoval, so že danes v tvojih rokah, in ko pod šumečim drevesom zadovoljno pljuvaš pečke, ne moreš dvomiti, da se boš nekoč lahko stegnil vse do zvezd. Pa se naraščanje ustavi, moč trči ob meje družbe in sočloveka, krivulja poleta se obrne proti svojemu izhodišču, vzmet se spet skrči, toda sanje so še vedno tukaj. Duša nikoli, res nikoli ne neha klicati, prositi, obljubljati in voditi, tudi lomiti in strašiti; nešteto oblik imajo njeni pozivi na pustolovščino. In včasih, sploh ne tako redko, se pripeti, da jo zaslišimo prek knjige – kot je prek znamenitega Alkimista klic svoje duše zaslišal mariborski umetnik (pa še gejevski aktivist, komik, šank filozof, glamurozna diva in ponižni deček, provokator in človeški radiator) Renato Volker.
Volker, ki je med drugim pred štirimi leti komaj preživel raka, medtem ko mu je bolezen v istem času odnesla očeta in bivšo ženo (prvo ljubezen, s katero sta se razšla, ko ni več mogel zanikati, da ga bolj privlačijo moški), je bil po vsem, kar je dal skozi, duhovno izsušen. In ko je po vstajenju s smrtne postelje spet vzel v roke roman brazilskega pisatelja Pula Coelha, se je v njem nekaj premaknilo – pa čeprav je pred tem Alkimista prebral že najmanj desetkrat. »Ko sem zaključil z branjem, sem si rekel: 'Nekaj mi manjka, konec mi ne paše. Kaj se zgodi z glavnim junakom po tem, ko najde zaklad in ljubezen? Je trgovec s kristalom poromal v Meko? Kaj je bilo s samim Alkimistom?' Vleklo me je dalje, ni mi dalo miru.« Ko je hiral na mariborski onkologiji, je z vsemi možnimi zdravili naphani delirični bolnik imel videnje, v katerem se je nad njim spreletaval velik ogljeno črn krokar in mu sporočil, da bo lahko živel, če ima še kaj dati temu svetu. In Renato Volker je začel pisati; kakor brez uma je v vročici iztiskal iz sebe besede in v enem mesecu napisal petsto strani prvega dela svoje povsem nore, nadrealistične življenjske zgodbe. A duša je klicala še močneje; ko je potem vnovič prebral Alkimista, se je odločil, da bo napisal nič več in nič manj kot nadaljevanje globalne uspešnice vseh uspešnic. Še več, odločil se je, da bo sam postal njen glavni junak.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
