Zarja Jana

V gozdu najdem rumeno nazobčano gobo, vem, da se uradno imenuje griva, ne morem pa se spomniti, kako smo ji rekli pri nas doma. Požreti se hočem od jeze, ker me spomin pušča na cedilu. Posegam po vseh kotičkih možganov, kjer pa ni nobene iskrice, nazadnje se vdam in vzamem telefon, da bi na gobarskih straneh našla kakšen namig. Med iskanjem se spomnim – medvedje tačke! Oddahnem si. Torej gre le za starostno pešanje spomina in ne za demenco, kot mi je pred leti razložil znani strokovnjak dr. Vojko Kavčič, avtor Umovadbe. Če bi namreč bila dementna, se imena tiste gobe ne bi nikoli več spomnila, najbrž sploh ne bi vedela, da sem jo kdaj poznala.

Ne ena, ampak več bolezni. Avtor knjige Adijo, Alzheimer pravi, da demenca ni ena, ampak več bolezni, dr. Kavčič pa meni, da to ni bolezen, ampak stanje, do katerega pripeljejo različni bolezenski procesi. Kar je pravzaprav isto. Logično je torej, da če bi preprečili ali uspešno zdravili osnovne bolezni, ki ogrožajo možgane, do demence ne bi prišlo. Obstaja posebna skupina ljudi, ki je še posebej ogrožena, saj je od enega od staršev podedovala gen ApoE4, ki povečuje verjetnost za demenco za 30 odstotkov, če pa sta nesrečni gen prenesla na potomstvo oba starša, je verjetnost za demenco vse od 50- pa do 90-odstotna. V populaciji, ki omenjenega gena nima, zboli za demenco v povprečju 9 odstotkov ljudi. Prav vsi pa imajo možnost, da se Alzheimerju izognejo, če se držijo protokola, imenovanega ReCODE, trdi avtor. Vsekakor se splača prebrati, za kaj gre, saj demenca ne povzroča nepopisnega trpljenja le bolnikom, temveč tudi njihovim svojcem, naglo širjenje bolezni pa bo tudi v najbogatejših državah zlomilo zdravstveno blagajno. Dobra novica je, da lahko z vsaj delnim upoštevanjem protokola odpravimo starostno pešanje kognitivnih sposobnosti, skratka, če bi pametneje živela, bi v gozdu takoj ugotovila, da se pod grmom skrivajo medvedje tačke.

Pozabimo na čudežno tabletko. Upanje, da je demenco mogoče premagati z zdravili, se je rodilo pred leti, ko so znanstveniki odkrili v možganih lepljivo beljakovino amiloid, ki uničuje sinapse, povezave med nevroni. Našli so jo pri obdukcijah pokojnikov, ki so umrli zaradi demence. Farmacija se je torej usmerila na iskanje zdravila, ki bo preprečilo nastajanje amiloida in ga uničilo, če že je. Takšno snov so zares našli, novica, da je zdravilo že v preizkušanju, je obkrožila svet, rezultatov pa, žal, ni bilo. Zdravila so res »raztopila« lepljivo beljakovino, toda bolnikom ni bilo nič bolje, nekaterim se je stanje celo poslabšalo. Sčasoma so ugotovili, da amiloid ni nekaj, kar napada možgane, ampak se možgani s tvorbo te beljakovine branijo pred drugimi dejavniki, dr. Brendesen jih je naštel kar 36. Ko je amiloida preveč, blokira normalne možganske funkcije. Odpraviti je treba vzroke, pravi avtor, ki že desetletja sodeluje z veliko skupino znanstvenikov z drugih področij. Eno samo zdravilo namreč zamaši le eno od 36 lukenj v strehi, ki pušča, zato tudi ne more učinkovati. Lahko le malce olajša kakšen simptom.

Ugotoviti, za kaj gre. Seveda grobo poenostavljam, ker nimam prostora, pa tudi potrpežljivost bralcev je omejena, zato na kratko – najprej je treba ugotoviti, za katero vrsto Alzheimerja sploh gre, pravi avtor.

Tip 1 – imenujejo ga tudi vnetni, sem se večinoma uvrščajo tudi posamezniki, ki so nosilci enega ali dveh genov ApoE4, če imajo smolo, so ga torej podedovali po obeh starših in se demenca začne že po petdesetem letu starosti. Propadanje možganov povzročajo vnetja v telesu, značilno za bolnike je, da ne sprejemajo novih informacij, se pa spominjajo starih, težje govorijo, ne prepoznavajo ljudi … Ta tip bolezni se najbolje odziva na protokol, ki ga bomo v grobem opisali.

Tip 2 – pojavi se desetletje pozneje kot prvi, bolniki v telesu nimajo vnetja, so pa pogosto neodzivni na inzulin, primanjkuje jim nekaterih vitaminov, novih informacij ne sprejemajo, zato pa govorijo, računajo in prepoznavajo ljudi. Pogosto gre za kombinacijo obeh tipov.

Tip 3 – pravijo mu toksični, začne se precej zgodaj, ne postopoma, ampak kot da bi padale granate, opisuje avtor. Običajno se začne po hudem stresu, zdravniki težko ugotovijo, da sploh gre za demenco, ker so simptomi netipični. To obliko, ki ni dedna, je najtežje obvladati, jo je pa mogoče krotiti s prilagojenim protokolom.

Seveda tisti, ki to področje spremljajo, vedo, da obstaja več vrst Alzheimerjeve bolezni, nimajo pa občutka, da to vedo tudi zdravniki, ki se ukvarjajo z nami ali našimi svojci. Moja mama se je prebila le do psihiatrinje, ta je ugotovila, da se pri 85 letih »kar dobro drži« in da ne potrebuje nobenih zdravil, ker ima že itak drugih preveč. Pri 90 letih je razpadla od demence, telesno in duševno. Njen najljubši obrok sta bila mleko in bela žemlja. To omenjam zato, ker omenjeni protokol eno in drugo prepoveduje. In še marsikaj.

Protokol ReCODE. Z globokim vzdihom je treba povedati, da se protokol začne s številnimi preiskavami, seveda tudi z genetsko. Tako zdravnik, ki vodi protokol, ve, po kakšni poti se pride do izboljšanja stanja. Ozdravil bo vnetja v telesu in s številnimi prehranskimi dodatki vzpostavil razmerja, ki najbolj ustrezajo delovanju možganov. Molimo torej, da bi prišli do zdravnika, ki pozna gibanja v znanosti, in da bi zdravstvena blagajna plačala številne preglede, ki so potrebni. Če imamo smolo in Alzheimer začne svoj razdiralni pohod, ko smo še sorazmerno mladi, kar se lahko zgodi že po 40. letu, nas bo zdravstvo najbrž obravnavalo resno. Če pa se nam to zgodi v poznejših letih, osmi križ je nekakšen mejnik, medicina rada zamahne z roko, češ, kaj bi še radi. Nič pametnega ni mogoče narediti.

O pa je mogoče, trdi avtor. Zdravniške preiskave in nasveti so samo del protokola, večino pa mora izpeljati pacient sam. V knjigi boste našli številne zgodbe ljudi, ki so priplezali iz brezna s pomešanimi spomini in izgubljenimi znanji. Če se protokola držijo, so v dobri kondiciji, če pa popustijo, se težave vrnejo. Žal protokol ni nekajtedenska kura, ki bi vrnila možgane v zdravo stanje, potem pa bi ga lahko mirno biksali naprej. Je način življenja.

Kaj smemo in česa ne. Bralci bodo mnoge nasvete in zapovedi dr. Bredesena prepoznali, saj tudi mi nenehno pišemo o njih, on jih le podrobno pojasnjuje in kombinira. Najpomembnejša obramba pred Alzheimerjem je pravilna prehrana, del protokola ReCODE je ketofleks 12/3, blaga ketoza, ki je optimalna za kognitivne funkcije. Ker ste najbrž (že zaradi hujšanja) veliko prebrali o keto dietah, pravilno sumite, da avtor iz protidementne prehrane izloča ogljikove hidrate v podobi kruha, testenin, riža, krompirja, sladic, sladkih pijač, alkohola in predelane hrane. Osnovna prehrana je zelenjava, še posebej neškrobnata, surova ali čim manj kuhana, zabelimo jo z zdravimi maščobami, mesojedi si lahko nekajkrat na teden privoščijo tudi ribe ali nekatere vrste mesa, a bolj kot začimbo. Živila morajo imeti glikemični indeks nižji od 35, saj imajo dementni praviloma težave z odpornostjo proti inzulinu. Izogibati se je treba vsem živilom, ki vsebujejo gluten, pa tudi mlečnim izdelkom, ki povzročajo vnetja v telesu (mi jih večinoma ne občutimo, če nimamo alergije, zato pa vnetja zaznajo možgani). Najslabše, kar lahko priredimo možganom, je prehranski bermudski trikotnik – enostavni ogljikovi hidrati, nasičene maščobe in premalo vlaknin, kar je običajna podoba hitre prehrane, kot so pice in hamburgerji, zaliti s pivom ali sladko mehurčkasto pijačo. Že skodelica ohrovta pred takšnim obrokom bi pomagala zmanjšati škodo.

Med zdrave maščobe avtor uvršča avokado, oreščke, semena, oljčno olje in olje MCT*,  ki ga zadnje čase omenjajo kot čudežni pripravek in s katerim seveda ne pripravljamo hrane, ampak ga uživamo po žličkah. Da nam energijo in blokira številne neprijetne procese v telesu, najpomembneje pa je, da obnovi občutljivost za inzulin.

Našteta pa je tudi hrana, ki telo razstruplja: koriander (sejete ga lahko vse leto), cvetača, brokoli, zelje, ohrovt, redkvice, brstični ohrovt, repa, podzemna koleraba, rukola, maca, hren, daikon, kitajsko zelje, avokado, artičoke, pesa, regrat, česen, ingver, grenivke, limone, oljčno olje in morske alge. Sadje je sicer dovoljeno, vendar je bolje jesti celega in ne v obliki sokov – in predvsem jagodičevje. Tistega z visokim glikemičnim indeksom ni v protokolu.

Delni post – 12/3 pomeni, da bi moralo biti med zadnjim večernim obrokom in prvim jutranjim vsaj 12 ur razlike, večerja pa bi morala biti tri ure pred spanjem (tudi o tem smo že veliko pisali). Vendar pa je dvanajsturni post prekratek za ljudi, ki so podedovali »dementni gen« od obeh staršev. Pri njih je protokol strožji, med drugim zahteva 16-urni delni post (tega se recimo drži vegan in teniški šampion Novak Đoković), gre za avtofagijo, kar pomeni, da telo v času brez hrane odpravi nepravilnosti v celičnih strukturah, odpadne snovi pa reciklira v energijo. Če ga prej zasujemo s hrano, zdravilne procese seveda prekinemo.

Protokol (kakopak) vsebuje tudi lekcije o telesnem gibanju, ki poživlja telo in možgane, ter spanju, ki tudi nažira možgane, če ga ni dovolj.

* srednjeverižni trigliceridi, največ jih najdemo v kokosovem olju, olju palmovih jedrc in nekaj v mlečnih izdelkih; MCT-olja so torej prehranska dopolnila, narejena iz teh maščob 

* Če nas je Alzheimer zadel in smo v stanju, ko še lahko logično razmišljamo (sicer nam lahko pomagajo svojci), imamo morda dve možnosti:

1.  Da naletimo na zdravnika širokega znanja, ki nam bo omogočil potrebne preiskave in morda celo predpisal svoj del protokola.

2.  Tudi če medicinske pomoči ni, ugotovimo, kaj lahko naredimo sami, in tisto tudi počnemo. Tudi preiskave v laboratoriju, ki pokaže, česa imamo v telesu preveč in kaj nam manjka, lahko opravimo brez napotnice. Seveda je vprašanje, ali to finančno zmoremo in ali so nam dostopni prehranski dodatki, ki bi jih morda potrebovali. Ampak marsikaj lahko dobimo iz živil, le poučiti se moramo. Če se bomo protokola držali, se nam bo življenjski slog zares spremenil, toda ohranili bomo jasno glavo, samostojnost in stike z drugimi ljudmi do pozne starosti. Se splača za to žrtvovati ocvrte zrezke in makarone?

Zarja Jana št. 40, 6.10.2020