Valentinovo in osamljenost: kako ohraniti pozitiven odnos do ljubezni
Valentinovo lahko pri mnogih prebudi osamljenost, razočaranje in tiha obžalovanja. Kako ta dan doživeti drugače in ohraniti odprt odnos do ljubezni?
Valentinovo ni čisto za vse vesel praznik. Marsikomu postavi ogledalo in pokaže tisto, kar nam manjka. Bližine, potrditve, občutka, da smo za nekoga »izbrani«. Ljubezni in tistega nežnega občutka varnosti, ko čeprav vemo, da gre le za marketinško potezo korporacij, praznik izkoristimo za še malce bolj iskreno izpoved svojih čustev. Zato je za marsikoga ta dan vse prej kot romantičen. Bolj kot praznik ljubezni postane opomnik na osamljenost, razpoke v odnosih ali na poti, ki se niso izšle, kot smo si nekoč predstavljali.
V resnici ne gre za redko izjemo, ampak za precej pogosto in premalokrat izrečeno izkušnjo. Ta se skriva za cinizmom, posmehovanjem drugim in tiho utrujenostjo, ki je prežeta z žalostjo. A v resnici gre le za povsem navaden dan. Tak, ki ga, če znamo pravilno pogledati, lahko obrnemo v svojo korist.
Ko se žalost hitro spremeni v samorefleksijo in obžalovanje
Pri mnogih se valentinovo ne ustavi pri žalosti. Hitro zdrsne v primerjanje, v misli o tem, kaj bi lahko naredili drugače, kje smo zgrešili, zakaj smo spet tukaj, kjer smo. Ta notranji pogovor je pogosto neusmiljen. Ne ocenjuje le odnosov, temveč kar človeka samega.
PREBERITE TUDI:
Takšni občutki so posledica tega, da je valentinovo močno simbolno obarvan dan. Že zelo zgodaj se naučimo, da naj bi pomenil bližino, izbranost, potrjenost, že tedne pred njim pa nas na to opozarjajo tudi številne reklame in oglasi, ki točno vedo, kako najlažje pritisniti na naša čustva, da bomo čim več zapravljali. Pomaga, če se tega zavedamo, a ne skozi cinizem, temveč bolj skozi radovednost, kako smo ljudje kot posamezniki dojemljivi za sporočila iz zunanjega sveta.
In prav tu je prostor za premik.
Razumevanje nas spomni, da »samorefleksija na ta dan« ni realen znak, da z nami nekaj ni v redu. Pogosto je le posledica tega, da smo ljubezen pretesno povezali z enim samim datumom in enim samim scenarijem. Ko se ta scenarij ne uresniči, se razočaranje obrne navznoter.
Razrahljati pomen dneva, ne pomena ljubezni
Eden pomembnejših premikov, ki si jih lahko dovolimo, je ločiti med praznikom in vrednoto. Valentinovo je le dan. Ljubezen pa je odnos, proces, izmenjava – in obstaja v mnogo več oblikah, kot jih ta dan običajno prikazuje.
Ko si to dovolimo videti, se spremeni tudi vprašanje. Ne sprašujemo se več, kaj je z nami narobe, ampak kaj nam je v resnici pomembno. Ne gre več za to, zakaj nimamo tega, kar imajo drugi, ampak kako lahko sami ostanemo v stiku z idejo ljubezni, tudi ko nam trenutno ne vrača na način, kot bi si želeli.
Dati ljubezen, da bi jo lahko tudi prejemali
Ena najbolj podcenjenih, a psihološko močnih izkušenj je zavestno dajanje. To ne pomeni velikih gest. Včasih zadostuje sporočilo nekomu, na katerega že dolgo nismo pomislili. Kratek klic, iskren zapis, drobna pozornost. Včasih pomeni, da ta dan namenoma preživimo v družbi ljudi, kjer ni romantike, je pa toplina. Prijatelji, družina, sodelavci, s katerimi si dovolimo več kot le vsakdanje obveznosti. Takšni stiki nas spomnijo, da ljubezen ni rezervirana le za partnerski odnos, ampak za način, kako smo v odnosih prisotni.
Ko zavestno dajemo ljubezen, to ni zato, da bi zanikali lastno osamljenost. Je naša namera, da ljubezen in toplino odnosov še vedno razumemo kot nekaj živega in lepega, ne kot zaprto poglavje.
Kako ostati v dobrem odnosu do ljubezni, tudi ko boli
Nemalokrat se okoli valentinovega vrti ogromno cinizma, največkrat pa ta prihaja kot obrambna poteza tistega, ki govori najbolj goreče. Vsekakor boli manj, če rečemo, da nam je vseeno. A prav ta odnos govori o tem, kako v resnici gledamo na ljubezen in če vztrajamo na istih vzorcih, težko pričakujemo, da se bodo naši odnosi sčasoma sami spremenili.
Veliko bolj prijazno do sebe je, če si priznamo, da si bližine še vedno želimo. Da nas bolečina pravzaprav opozarja na vrednoto, ne na poraz. In da si želimo ohraniti pozitiven pogled na ljubezen. Ne v luči slepega optimizma, ampak predvsem z odločitvijo, da se ne glede na vse kar smo doživeli, od nje ne bomo poslovili.
To se kaže v drobnih odločitvah, med drugim tudi v tem, da ne zaničujemo romantike drugih. Predvsem pa, da včasih ostanemo sami s sabo, brez samoobtoževanja. Da si dovolimo misliti: »Ja, danes me boli. In to ima razlog.« Takšna drža ni pasivna. Je zrela. Omogoča, da se občutki ne zagozdijo v obžalovanju, temveč se sčasoma preoblikujejo v jasnejše razumevanje sebe.
Valentinovo kot opomnik, ne razsodnik
Valentinovo ni razsodba o tem, kdo smo in kam gre naše življenje. Je le trenutek v letu, ki pogosto razgali naše želje, strahove in hrepenenja. Če danes ni lahkotno, to še ne pomeni, da je zgodba zaključena. Ogromno bomo naredili že, če na ta dan ne zapremo vrat ljubezni - ne do drugih in ne do sebe. Valentinovo lahko vzamemo kot opomnik, ne kot sodbo – in že to spremeni način, kako ga doživimo.
14. februar hitro mine. Tako kot minejo fotografije na družbenih omrežjih, večerje v dvoje in simbolika rdečih srčkov. Kar ostane, je vprašanje, ki ga ta dan pogosto odpre: kako živimo z odnosom do sebe in drugih, ko ni posebnih priložnosti?
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
