Kaj se v nas sproži, ko napovejo sneg
Napoved snega pogosto v nas sproži nepričakovane notranje odzive. Kaj se v resnici zgodi – in kako lahko bele dni doživimo tudi kot priložnost za umiritev.
V naslednjih dneh vremenska napoved napoveduje sneg. Morda tudi večje količine. Čeprav se večina tega v prvem trenutku razveseli, ta novica pogosto sproži še nekaj drugega. Majhen vozel v trebuhu, ki nakazuje na odpor in nelagodje. Ne gre za to, da snega ne bi imeli radi, ampak zato, ker snežna odeja pomeni dodaten napor. Prinese lahko zamude na cesti. In mokre noge. Pomeni tisto neprijetno občutenje, da se bo treba spet “organizirati”.
Otroci v takih dneh pogosto nimajo te zgodbe. Njihova notranja slika je preprosta, enostavno obožujejo bele snežinke, zimske radosti povezane s snežnim metežem in snežno »tišino«. Odrasli pa žal s snegom dobimo še prtljago. Prav iz te izkušnje se lahko zelo lepo vidi, kako reagiramo na spomine in notranje bolečine, neodvisno od tega, kakšna je pravzaprav konkretna situacija.
Zakaj nas “rdeči alarm” ob misli na sneg ujame hitreje, kot si mislimo
V odraslosti ne živimo več samo v sedanjosti. V nas so shranjeni drobni odtisi preteklih dni. Spomnimo se neprijetnega trenutka, ko smo obtičali v koloni, in tistega, ko smo zamujali, ko smo bili premočeni, ko smo morali z lopato reševati jutro, ki se je že tako začelo slabo. Telo si take stvari zapomni precej bolje kot um.
PREBERITE TUDI:
Zato je dovolj že vremenska napoved, da se naše notranje stanje premakne. Vklopi se pripravljenost in tih nemir. Tisti zoprno pričakovanje, “kaj vse bo treba” prav zaradi snega. Nato pa nas ujame še vpliv okolice. Opozorila, pritoževanje, taki in drugačni komentarji, utrujen humor. Kot da bi se sneg še preden pade spremenil v kolektivno sitnost.
A v resnici sneg ni sitnost. Je samo sneg. Vse ostalo dodamo mi. Lahko ga doživimo kot nekaj negativnega, a če znamo pogledati onkraj omejitev svojih notranjih alarmov, se lahko spremeni tudi v dragoceno izkušnjo. Bi si lahko dovolili videti tudi to perspektivo?
Sneg ima nekaj, česar nam pogosto manjka: tišino
Ko začne sneg naletavati, se svet spremeni. Svetloba postane mehkejša. Zvoki se zadušijo. Celo mesto, tudi če je daleč od idile, dobi za nekaj ur drugačen obraz. Tisti, ki kdaj zares pogleda skozi okno – ne samo “da preveri vreme”, ampak da čuječe začuti okolico – ve, o čem govorimo.
Sneg je eden redkih pojavov, ki ne prosi za razlago. Samo je. In v tem je nekaj zelo pomirjujočega, saj nam daje tiho dovoljenje, da ni treba biti v polnem pogonu. Že samo s svojo prisotnostjo nas vabi, da za trenutek ne pospešujemo.
Morda je prav zato sneg tako dvoumen. Ker je lep, a hkrati prekine naš ritem. In mi smo postali mojstri tega, da se na vsak prekinjen ritem odzovemo z napetostjo.
Včasih je smisel bolj preprost, kot si upamo priznati
Življenje dobi občutek smisla, ko se ga dotaknemo. Ne ko ga analiziramo, ampak ko ga doživimo. Včasih je to nekaj povsem banalnega: ko se vračamo domov in nas zadene vonj mrzlega zraka; ko opazimo, da je sneg naredil svet “čistejši”; ko se za hip zavemo, da smo bolj čuječi kot običajno.
Tudi kidanje snega ima to čudno dvojnost. Lahko je sitno opravilo, lahko pa je nekaj, kar nas nepričakovano prizemlji. Telo dela, dihamo, mišice se ogrejejo, misli se razredčijo. In vmes se zgodi še nekaj skoraj pozabljenega: pogovor s sosedom, ki ga sicer komaj opazimo. Tak stik je majhen, a resničen. Ni “osebna rast” v velikih besedah, je samo življenje, ki se za trenutek zgodi bolj počasi.
In potem pride tisti čaj. Toplota. Drobna nagrada. Občutek, da si nekaj naredil in da si zdaj lahko miren.
Odrasli pogosto ne izgubimo igre, ampak dovoljenje zanjo
Sneg nas skoraj provokativno spomni na igro. Na tisto, kar je bilo nekoč spontano. Sankanje, kepanje, ležanje v snegu, delanje “angelčkov” na belem pufu. Otroke še vedno radi opazujemo, ko to vse počnejo in ob tem uživajo, a če bi videli odraslega v taki igri, bi ga hitro opremili z etiketo. Otročje, neresno, neprimerno.
A če smo iskreni, se takrat, ko si dovolimo take spontane »otročje« trenutke, pogosto zgodi nekaj zdravilnega. Presenetljivo za to niso krivi spomini na otroštvo, ampak enostavno to, da se z igro odlepimo od stalne kontrole. Telo se sprosti. Dih se poglobi. Obraz se nehote zmehča. In to ni mala stvar.
Včasih je dovolj že to, da si dovolimo, da sneg ni projekt. Da ni problem za rešiti. Da je samo priložnost za veselje.
Nič se ne podre, če za hip upočasnimo
Sneg nas uči, da ni vse v tem, da ostanemo natančno isti, ne glede na okoliščine. Včasih je bolj človeško, da se prilagodimo. Da gremo malo prej od doma. Da vzamemo rezervne nogavice. Da načrt ne teče idealno in da se zaradi tega ne kaznujemo.
In predvsem, da si dovolimo videti lepoto, še preden jo preglasimo z logistiko.
Ko bo naslednjič napovedan sneg, se lahko zgodi, da bo notranji alarm spet skočil pokonci. To je normalno. A morda ga ni treba poslušati do konca. Morda je dovolj, da mu rečemo: “Vem. Hvala.” In potem za trenutek odpremo okno ter pustimo, da se belina dotakne tudi tistega dela nas, ki je že dolgo lačen tišine.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
