Pred petindvajsetimi leti je mlad fant s Pohorja pozvonil pri vratih, kjer so iskali sostanovalca. Odprla mu je Petra in Matjaž je spoznal, da ni našel samo stanovanja, pač pa tudi življenjsko partnerico. »Podobno je kot na baročnih slikah, ko te obsije božja svetloba. Tako je sončna svetloba obsijala njo, ko je odprla vrata. Tako je bilo z moje strani,« se spominja trenutka, ko je zagledal bodočo mater svojih otrok. Matjaž je sicer potreboval kar nekaj časa, da je Petri pokazal, da je pravi zanjo. »Pol leta me še razumela ni, saj sem prišel naravnost s Pohorja … Ampak energijo je pa čutila,« pravi in prizna, da ni nikoli obžaloval svoje odločitve, čeprav ne zanika, da kot v vsaki zvezi tudi pri njiju ni bilo vedno vse idealno. Tudi v njuni zvezi je bil kak padec, vendar padci niso vedno slaba stvar. »Padci niso padci, ampak korak naprej, saj greš čez ovire, kar te naredi boljšega in z vsako izkušnjo odpornejšaga. Predvsem je bilo veliko vzponov, saj se imamo z družino res dobro. Veliko potujemo, se zabavamo, otroka sta aktivna, midva pa ju spodbujava.«