Arhiv NTRC

Toda pogledi na delo in njegov pomen se z vstopom mlajših generacij na trg dela spreminjajo.

Delo kot vrednoto mladi razumejo drugače, kot so ga starejše generacije. Bo to morda spremenilo razmere na trgu dela?

Res je, da mladi danes do službe, podjetja, kjer delajo ali želijo delati, morda ne čutijo takšne pripadnosti, kot smo jo čutile starejše generacije, ki smo se zaposlile v nekem podjetju in tam vztrajale. Morda smo starejši enkrat ali dvakrat zamenjali službo, znali smo potrpeti, čutili smo več odgovornosti, ko smo gradili sistem, ker smo se počutili del njega. Pri mladih je danes res drugače. Za to stanje moramo prevzeti odgovornost vsi kot družba, mladi iščejo le boljši jutri zase, kar je logično. Ne nazadnje vsi delamo za denar. Nihče ne gre v službo samo zato, ker mu je tam lepo. Če mlademu delavcu drugje ponudijo boljšo plačo, bo odšel brez težav. Srednje generacije smo v takšnih situacijah imele zadržek, saj smo mislile »spet novo podjetje, novi obrazi, spet se bo treba navajati na drugačne razmere«. Mladi s tem danes nimajo težav in morda je tako celo prav. Morda mi nismo pravilno razmišljali, ker smo menili, da je vso delovno dobo treba vztrajati pri istem delodajalcu.

Mladi želijo vedno na boljše.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Spoznajte inovativne pristope uvajanja na novem delovnem mestu

Ampak morajo pri tem razumeti, da »vedno boljše« ni dejansko tudi boljše. Toda iz napak se vsi učimo. Bi pa rada omenila še eno bistveno generacijsko razliko, vezano na delo. V času, ko smo se tisti, ki smo danes starejši, zaposlovali, ni bilo toliko služb, nekateri so bili tako prisiljeni delati tam, kjer so jim delovno mesto ponudili. Danes ni več tako. Delodajalci iščejo delovno silo, celo med seboj si jo »kradejo«. Ko ugotovijo, da je nekje dober kader, ga pritegnejo. Kako? Z boljšo plačo. Ampak ne gre samo za plačo, gre tudi za delovne pogoje, delovni čas in za to, kaj delavcu delodajalec vse ponudi. Po eni strani zato zagovarjam mlade, po drugi je pripadnost podjetju pomembna, a mora biti obojestranska. Delodajalec ne more pričakovati, da bo zaposleni pripaden podjetju, če vodstvo ni pripadno njemu. In če mladi začutijo, da ni dobro, gredo. Takšno je življenje. Moram reči, da je med mladimi danes mogoče opaziti več individualizma, kar me zmoti. Individualizem ni dober. Ko prideš v kolektiv, moraš delati in dihati z njim.

Je individualizem ovira pri skupnem boju za več pravic zaposlenih?

Seveda. To je lahko težava, ampak opažam tudi, da mladi potrebujejo več časa, da nekatere stvari razumejo. Potrebujejo torej več razlage za neko stvar. Mladi danes ne naredijo nečesa na hitro, potrebujejo pogovor in ko neko stvar razumejo, so vztrajni ter se znajo bojevati za svoje pravice. Tudi v sindikat se je v zadnjem letu ali dveh včlanilo veliko mladih, ki imajo sicer drugačne poglede, ampak ko dojamejo nekatere stvari, se znajo za svoje delavske pravice res vztrajno bojevati. Ves čas jim moramo razlagati, da individualizem pri tem ne sme prevladovati. Vsi delamo za skupno dobro. In če bo sodelavcem dobro, bo dobro tudi posamezniku.

Celoten intervju bo objavljen v tiskani izdaji Novega tednika, ki izide v petek, 3. maja. V njem tudi o tem, kako sogovornica komentira najdaljšo stavko v zgodovini Slovenije, stavko zdravnikov. Pogovarjali smo se še o pokojninski reformi in minimalni plači.