Arhiv Štajerskega Tednika

Mirko Lovrec s ponosom razkazuje šolsko posestvo, brez zadržkov hvali pridnost in predanost dijakov, obenem pa ne more mimo čedalje skromnejšega vpisa. »Vidimo, da se na primer otroci iz živinorejskih kmetij vpisujejo v program veterinarskega tehnika, s poljedelskih kmetij v programe strojništva, da torej pridobijo neka specifična znanja. Namreč to želijo kmetje od šole, da otrokom predamo znanje, ki ga na domači kmetiji primanjkuje. Vendar šola težko sledi novitetam, še posebej na področju strojev, sodelujemo pa s prodajalci, kmetijami, kjer se lahko dijaki spoznajo z najsodobnejšo kmetijsko opremo. Tudi področje kmetijske zakonodaje in razpisov se tako hitro spreminja, da imajo kmetijski svetovalci vsakoletna usposabljanja, pa še pride do težav. Za naše dijake pa lahko vsaj na področju prakse z gotovostjo trdim, da znajo po končani šoli pravilno rezati in rokovati s trto, sadnim drevjem, dobijo znanje s pridelave poljščin, ob tem pa še izpit za traktor, ki je zanje brezplačen – slednje nikakor ni samoumevno.« Splošni programi kmetijskih šol torej ponudijo praktična in splošna znanja, mnenja o njihovi uporabnosti pa so deljena. »Največji problem, zakaj nimamo dijakov, pa je upad kmetij. Ni več baze. Včasih je bil z ormoškega konca cel razred, danes morda nekaj dijakov.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku