
Delati ali štrajkati
Frane Milčinski Ježek se je nekoč takole pohecal: »V naši pisarni delamo za štiri.« In koliko vas je v njej? »Osem.«
Iz prejšnjih časov pa je tudi tale zgodbica: delegacija delavcev z daljne Japonske obišče neko Jugo delovno organizacijo. Marljivi Japončki se sprehodijo skozi proizvodnjo, ki je delala po Jugo standardih s polno paro. Po koncu ogleda delovnega procesa prosijo, če bi lahko govorili s sindikalistom. Ko ta pride pred njihova obličja, mu stisnejo roko in v en glas čestitajo:»Štrajk vam je odlično uspel.«
Na to sem se spomnil ob tihem štrajku slovenskih sodnikov, ki so se odločili, da bodo delali samo toliko, za kolikor so plačani. Da si več ne bodo nosili dela domov, da si ne bodo prizadevali zmanjšati sodnih zaostankov, da ne bodo več garali, kaj garali, izgorevali na delovnih mestih. Prevedeno to pomeni, da zahtevajo in pričakujejo višje plače. Pa sem prebral, da skoraj ni opaziti razlike med preteklim in sedanjim časom. Med preteklostjo, ko so sodniki zaradi zagnanega in mukotrpnega dela krvavo urinirali, in med sedanjostjo, ko je njihov urin zdrave zlate barve, ker delajo samo to, za kar so plačani. Po logiki, ki v sodstvu pogostokrat ne velja, bi lahko sklepali, da so gospodje sodniki delali enako v preteklosti, ko niso štrajkali, in zdaj, ko štrajkajo. Delati ali ne delati, bi zafilozofiral veliki Shakespeare, če bi mu bilo dano poznati razmere v našem sodstvu.
Pazite to: moj znanec Tone je pred leti, ko se je veliko govorilo o nagrajevanju po vloženem delu, veselo vzkliknil: »Zadnji čas!« Pa ga je njegov sodelavec Jože vprašal: »Dobro, Tone. Če boš res nagrajen po delu, kako pa ti bo uspelo preživeti mesec s tristo dinarji, ko pa že zdaj komaj shajaš z dvesto tisočaki?«
Naš predsednik vlade pa mlati o varčevanju. Svoje zapitke bo plačeval sam in v tujino se je namesto z letalom odpeljal z avtomobilom. Tako je imel več časa za razmišljanje in morebiti je potihoma preštel državne uslužbence, ki so se od osamosvojitve do danes razmnožili v pisarnah kot podgane. Veliko jih je in bojda kar nekaj med njimi nima kaj delati. Tako si dopoldne vrtajo po nosovih, delajo kroglice iz njih vsebine, popoldne pa dremljejo v naslanjačih, kar ni nič slabega, saj nekajminutni dremež zdravju zelo koristi. In državni uslužbenci morajo biti zdravi, kajti če niso zdravi, je tudi država bolana. Ja, prav ste slišali. Država je bolana. Tako govorijo najvišji državni uslužbenci, ki so skregani s slovenskim pravopisom in so torej pisno in govorno bolni. Ne bolani. Bolni so, predvsem pa jih je preveč. Imajo pa tudi previsoke plače, z znižanjem katerih bi predsednik vlade zadel žebljico na glavico. Prihranil bi marsikateri evro v državnem proračunu, iz katerega se napajajo državni voluharji.
Prezidente bi lahko poškilil tudi v kak zdravstveni dom, ki ima direktorja z vrtoglavim mesečnim prejemkom. Prevetriti bi dal vsa dežurstva, nadure, plačila za pripravljenost, pa še kaj. Če bi mu uspelo narediti red, bi gotovo prihranil državi veliko več, kot bodo imeli davkoplačevalci od njegovega varčevanja pri potrošnji sredstev, namenjenih reprezentanci. Kmetje bi rekli, da je treba ujeti vola za rogove in ne za rep. To je pregovor, ki bi mu lahko prisluhnili tudi tiho stavkajoči sodniki, saj če ne bi od časa do časa obsodili kakšnega kurjega tata, bi ljudstvo menilo, da živi v brezpravni državi. Velike ribe se spretno izmikajo sodnim mlinom, ki pregovorno meljejo počasi. Pa če sodniki štrajkajo ali ne.
Preberite tudi
Trenutno
6 °C
Oblačno
sreda, 12. 3
Deževno
četrtek, 13. 3
Deževno
petek, 14. 3
Deževno
7-dnevni obeti