Arhiv Štajerskega Tednika

Evtanazija ni nič novega, vse civilizacije pred nami so poznale dejanje mirne, prijazne, lahke smrti. Nekoč so ljudje odhajali tako, da so se izključili iz svoje družbe, odšli v samoto in tam zaspali. »Redki so danes ljudje, ki to storijo, so pa, jih tudi osebno nekaj poznam,« je dejala Alenka Čurin Janžekovič in dodala, da evtanazija pomeni, »da ti nekdo pomaga pri tem, da se posloviš, ali je to zaradi neznosnih bolečin ali preprosto zaradi tega, ker si v visoki starosti in ne vidiš nobenega smisla življenja.« Svojo borbo čuti kot poslanstvo, da združi enako misleče ljudi, ozavešča o tem in aktivno sodeluje pri razvoju zakonodaje o evtanaziji.

Alenka je o evtanaziji zase razmišljala že nekaj časa. Kaplja čez rob je bilo lansko prestajanje bolezni, ko je bila priklenjena na posteljo. Že od rojstva namreč boleha za neozdravljivo boleznijo, ki jo lahko zdravijo samo ortopedi in nevrokirurgi – morquijev sindrom. Bolečine ji tako lajšajo le skalpel in protibolečinska sredstva. »Vse več ljudi se zaveda, da to ne pomeni kar tako umirati in ubijati, ampak da je to postopek, ki traja, o katerem morajo odločati predvsem vsak človek sam v tistem obdobju, ko je za to še sposoben, kajti ko si enkrat vezan na bolniško posteljo, vam iz lastnih izkušenj povem, to ne gre več.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku