Ko je gospod Dimitrij kandidiral za ljubljanskega župana, je na predvolilnih shodih obljubljal upokojencem zastonj prevoze z avtobusi javnega mestnega prometa. Iz tega seveda ni bilo nič, Dimitrijevo izjavo pa so v medijih označili za nepremišljeno.

Gospod Štrous je v razpravah o pokojninah in upokojencih med drugim rekel tudi to, da upokojenci čakajo samo še na Matildo. Ta nepremišljena izjava ga je stala dobro plačane službe.

Sedanji finančni minister je kmalu po imenovanju na ministrski položaj razveselil slovensko delavstvo z vizionarsko napovedjo, da bo najnižja delavska plača ob koncu vladavine Pahorjeve vlade tisoč evrov.  Ekonomisti so označili finančnikovo napoved za nepremišljeno, realisti pa celo za smešno.

Ta isti gospod je pred kratkim nekje v Evropi govoril, da bodo v Sloveniji obdavčili zakonske pare brez otrok. Ko so varuhi človekovih pravic in zaščitniki  enakopravnosti ter drugi pravičniki skočili v zrak, je bilo vesoljni Sloveniji sporočeno, da je šlo za ministrovo nepremišljeno izjavo.

Tudi težav, ki jih je imel predsednik države zaradi izjave o drugorazrednih problemih, še nismo pozabili. V tem primeru ni šlo za nepremišljeno izjavo, ampak za napačno razumljeno izjavo. In teh, se pravi, napačno razumljenih izjav, je bilo v naši ne tako daljni preteklosti še pa še. Posamezniki, za njimi pa tudi druga trobila iste politične barve, so iz govorov posameznikov druge politične barve navajali, kar jim je trenutno ustrezalo. Na svetlobo so izvlekli stavke, ki so samostojni, se pravi iztrgani iz celotnega besedila, pomenili povsem nekaj drugega, kot je govorec resnično govoril oziroma je hotel z besedovanjem povedati.

Pa je bil ogenj v strehi.

Nič ni pomagalo: ne fotokopije govorov ne tonska predvajanja snemanj ne pridušanja, še manj zaklinjanje pri grobovih tašč, da bi govornik dokazal, da to, kar trdijo, da je rekel, sploh ni rekel. Ušesa so slišala, kar so hotela slišati, tako kot babnice sanjajo, kar hočejo sanjati. Naj ne ve levica, kar dela desnica. Na istem sestanku leva ušesa ne slišijo to, kar slišijo desna ušesa. Slovenska ušesa slišijo na istem pogajanju drugo, kot to slišijo hrvaška ušesa.

Lahko je govoriti. Težko je poslušati.

Če rečeš kaj hudo narobe, lahko to upravičiš, da je pač šlo za nepremišljeno izjavo. Prisluhi pa so dokaj pogosta dogajanja tudi v najbolj demokratičnih družbah, in kar je kdo slišal, je pač slišal, pa če je bilo slišano resnično izrečeno ali sploh ne.  

Mimogrede. Mladeniča, ki je po spletu grozil Georgu Bushu, da ga bo ob obisku Slovenije pihnil, so skorajda spravili za rešetke, pa če je še tako vztrajno ponavljal, da je šlo pri vsej stvari le za šalo, za nepremišljeno izjavo.

Gospod z začetka naše zgodbe je postal  zunanji minister, upokojenci pa so veselo plačevali vozovnice za prevažanje po beli Ljubljani. Prav jim je, zakaj pa so verjeli sladkim besedam, ki so se, ko bi morale postati meso, izkazale za nepremišljene.