##IMAGE-3042426##

Praznik, 8. marec, ki se nam danes zdi samoumeven, nikdar pa ne pomislimo, kako in zakaj ga pravzaprav praznujemo, v čem je njegovo bistvo. Pomembno nam je samo, da se nas na ta dan moški spomnijo in nam podarijo kakšno rožico ali da nam pripravijo svečano večerjo.

Da smo do tega praznika sploh prišli, je bila potrebna dolga in trnova pot.

Že od nastanka človeštva je v družbi obstajala nadvlada moških, čeprav so bile pravzaprav ženske zaslužne, da je ta družba sploh obstajala. Vedno so bile smatrane samo kot objekt spolnih aktivnosti, njihovo poslanstvo je bilo rojevanje otrok, skrb za dom in moža, ki so mu morale biti popolnoma pokorne in prenašati vsa njihova maltretiranja (pijančevanje, pretepanje). Seveda tudi niso imele možnosti šolanja, saj so po njihovem mnenju bile manjvredne.

Ob nastanku industrijske revolucije, ko se je pričela gradnja tovarn se je veliko ljudi iz revnih kmečkih okolij začelo priseljevati v mesta in se zaposlovati v tovarnah, saj jim ročno delo na siromašnih kmetijah ni omogočalo, da bi nahranili družine. To pa je bila obenem tudi prilika za ženske, saj so si tako prvič v življenju same zaslužile kruh in niso bile več toliko odvisne od moških.

Vendar je bilo delo v tovarnah težko. Delale so v slabih higienskih prostorih – prah, vročina, z neskončnim delovnikom in bistveno manjšim plačilom od moških.

V ženskah je vrelo in tako se je leta 1857 zgodil protest v tekstilni tovarni v New Yorku. Policija je protestnice napadla in jih zaprla. To pa ženskam ni vzelo poguma, leta 1908 se je zbralo že 15.000 delavk, ki so zahtevale krajši delovnik, boljšo plačo, poleg tega pa še volilno pravico, ki je niso imele. Njihov slogan je bil »KRUH IN VRTNICE«. Kruh je ponazarjal simbol ekonomske varnosti, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja.

Leta 1917 je bil veliki protest žensk v Rusiji, ki je bil odziv na več kot dva milijona v vojni ubitih ruskih vojakov. Tega leta je nastala tudi Komunistična oktobrska revolucija.

Veliki borec za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost ter za dosežke žensk je bila nemška feministka KLARA ZETKIN, ki je tudi predlagala priznanje mednarodnega praznika žensk in volilno pravico. Njen predlog je bil sprejet.

Tudi v Sloveniji so leta 1897 bili prvi zametki boja za enakopravnost žensk. V Trstu je začel je izhajati ženski časopis SLOVENKA. Sprva so bili članki namenjeni ženskam, da jim vzbudijo veselje do branja, praktičnimi nasveti, zabavi in reklamam. Šele kasneje je začel opozarjati na vprašanja ženske enakopravnosti in izobrazbo. Zanimivo je, da niso samo ženske objavljale v tem časopisu, pridružili so se jim tudi Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar. Pomembno in prelomno pa je bilo leto 1906 saj je prva Slovenka doktorirala na graški univerzi, to je bila MARIJA URBAS.

Preberite še ...

Tehnologija · Oglas

Mojster akcijske fotografije razkriva trike s pomočjo umetne inteligence enega najboljših telefonov na trgu

Pri nas so se ženske najbolj približale enakopravnosti leta 1945, ko je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Kasneje je bilo v Ustavo zapisano tudi določilo, da ima vsaka ženska pravico do svobode odločanja o rojstvu, do umetne prekinitve nosečnosti in to ne samo iz zdravstvenih razlogov. Sčasoma je začel delovati tudi prvi telefon za pomoč ženskam in otrokom v sili. Pa da ne boste mislili, da je pri nas sedaj vse idealno, še veliko je treba postoriti in se boriti, da bi enakopravnost udejanjili v celoti in da ženske ne bodo samo še en statistični podatek in potrebno število za kvorum o odločanju, temveč bodo tudi resnično vključene v odločanje. Vodstveni položaji so še vedno rezervirani za moške, pa tudi plače so še vedno v veliki večini nižje za ženske.

Vsi pozabljajo, da so v preteklosti in pa tudi sedaj, ženske veliko doprinesle k napredku naše družbe, tako v medicini, znanosti ... in še bi lahko naštevali mnoga področja. Morali bi končno doumeti, da ženska ni rojena samo zato, da stoji za štedilnikom, rojeva in vzgaja otroke in streže možu. Ja, tudi danes opravlja vso to delo in to poleg službe, medtem ko moški počivajo, ker so utrujeni. Da ne bom delala krivice vsem, veliko je že moških, ki ženski pomagajo in po opravljenem skupnem delu, si lahko oba privoščita trenutek sprostitve. Lepo bi bilo, da bi ta enakopravnost in medsebojno spoštovanje vladala po vsem svetu.

Na žalost pa še vedno obstajajo kraji, predvsem v tretjem svetu, kjer ženska ni nič vredna, toda tudi tam se bodo sčasoma zgodile spremembe. Ženske se bodo prebudile in zbrale pogum, da se borijo za enakopravnost. Terjalo bo žrtve, toda vsi pomembni dogodki v zgodovini človeštva so na žalost terjali nedolžne žrtve.

Mogoče bi morali ta praznik preimenovati v DAN VSEH ŽENSK, saj so ponižanja in trpljenje prizadela vse, od majhnih deklic pa vse do starostnic.

Na ta dan vsi mrzlično tekajo in nakupujejo darila. Namesto dragih rož, daril, bi bile ženske zadovoljne tudi s preprosto poljsko rožico, še bolj pa s spoštovanjem in ljubeznijo, ki bi jim jo izkazovali čez vse leto in ne samo na ta dan.