Arhiv Štajerskega Tednika

Pod pragom revščine je lani živelo 89.000 upokojencev, od tega 29.000 moških in 60.000 upokojenih žensk. Številke za letos, ki jih bomo izvedeli prihodnje leto, bodo verjetno še višje. Najtežje je biti upokojenec v občinah Spodnjega Podravja (in deloma tudi Pomurja), kjer so pokojnine v povprečju tako nizke, da jih je že sramotno zapisati. Stiska staremu človeku jemlje dostojanstvo in ga peha v položaj, ko si mora, da bi poravnal najnujnejše življenjske stroške, trgati od ust.

Ni jih malo, ki so res lačni, a jih je sram povedati

Dobesedno je marsikateri slovenski upokojenec lačen. »Imamo precej primerov, ko se starejši obrnejo na nas, ker ne vedo, kaj storiti, saj jim za hrano zmanjka denarja. Mi imamo namreč vedno na zalogi vsaj nekaj najosnovnejših potrebščin, in če je potreba, seveda damo kakšne testenine, mleko, moko in podobno. Ljudje plačajo položnice za komunalo, elektriko, ogrevanje in drugo najnujnejše, potem jim za v trgovino zmanjka,« o bridki usodi seniorjev priča predsednica enega od društev upokojencev.

Krepko čez pol milijona upokojencev prejema pokojnino, nižjo od praga revščine. Da jim prihodki, ki jim pripadajo z upokojitvijo, ne omogočajo dostojnega življenja oziroma ne zadoščajo niti za preživetje, je zdaj že znano dejstvo. Najhuje pa je to, da je nekatere od njih zaradi tega tako sram, da o stiskah ne spregovorijo, kar pomeni, da jim nihče ne more pomagati. Pred kratkim je na naše uredništvo poklicala starejša gospa iz Štajerske, ki je dejala, da ima za vlado samo eno sporočilo: »Država mi s 400 evri pokojnine sporoča, da nisem vredna življenja!« 

Nekoristni vavčerji, saj so pokojnine prenizke ...

Preberite več v Štajerskem Tedniku