Na novomeškem Centru za transfuzijsko dejavnost je v današnjem jutru 120.-tič darovala kri Novomeščanka Jelka Nilić. »Zelo mlada sem se poročila in kasneje tudi rodila. Porod je bil kritičen in moje življenje je bilo ogroženo, tako da sem potrebovala darovano kri. Ker imam krvno skupino AB negativno, so jo komaj našli. K sreči se je vse dobro izteklo, rodila sem zdravega, 5-kilogramskega dečka, a sem takrat prisegla, da bom, v kolikor bo zdravje dopuščalo, postala krvodajalka. Začela sem takoj ob polnoletnosti,« je pripoved začela vitalna 63-letnica.

Nilićeva je šolanje zaključila ob delu in tako že pred desetimi leti izpolnila pogoje za upokojitev. Nekdanja krkašica je pohvalila svojega tedanjega delodajalca, saj so vedno spodbujali krvodajalstvo in nudili podporo. Zaradi njene redke skupine krvi so jo namreč večkrat poklicali tudi na izredne odvzeme. »Se je zgodilo pred leti, da je bila neka nujna operacija in so pome prišli celo v Krko ter me odpeljali,« se spominja in navrže, da jo je vedno zanimalo, komu je tedaj pomagala, a ji tega niso smeli razkriti.

Ženskih krvodajalk s tolikšnim odvzemom ni veliko, saj običajno s krvodajalstvom začnejo kasneje, darovanja so omejena na trikrat letno ipd. A če si temu humanitarnemu poslanstvu predan, kot je Jelka, ovir ni. Tako je danes opravila že 120. odvzem in s tem osvojila »srebrno medaljo« v državi, saj ima odvzem več kot ona od letošnjega poletja le krvodajalka iz Kobarida.

Jelka si je družino mlada ustvarila v Novem mestu, darovano kri pa je zaradi slabokrvnosti potrebovala tudi pri drugem porodu. 47-letni zakon s soprogom Miroslavom je zaznamovalo tudi krvodajalstvo, saj je tudi on rekorder, ki ima za seboj že 130 odvzemov. Jelka je danes povedala, da jo je prehitel, ker je začel že v vojski, kot moški pa se je lahko akcij pogosteje udeleževal in ima tako kljub 8-letnemu premoru iz zdravstvenih razlogov deset odvzemov več kot ona.

Preberite še ...

Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Živita v največjem blokovskem naselju v Novem mestu, prosti čas pa najraje preživljata v svoji leseni brunarici na Grč Vrhu, kjer imata tudi sadovnjak in vrt. Dneve jima krajšajo skupni sprehodi in pa igranje družabnih iger, še najraje v družbi vnukinj, je povedala Jelka, sicer babica treh vnukinj in dveh vnukov.

»Vsakemu, ki se dobro počuti, bi priporočila, da postane krvodajalec. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš kri tudi sam potreboval. Enako je s humanitarnostjo, kjer prav tako ne moreš vedeti, če ne boš tudi sam kdaj 'padel v luknjo',« je še rekla in nadaljevala, da se po odvzemih počuti zelo dobro, da je nemalokrat po jutranji akciji odšla na popoldansko ali nočno izmeno. »Počutim se nekako 'lažje', kar je verjetno le psihološko, ampak pri meni je tako,« je še dodala v smehu.

Jelka bi mogoče imela še več odvzemov in bila tudi slovenska, ne »le« dolenjska rekorderka, če ji ne bi nekajkrat odvzeme preprečile zdravstvene karantene zaradi popotovanj. Bila je v Grčiji, Indoneziji, večkrat po Balkanu. »Kjer je dobra glasba in hrana,« odgovori na vprašanje, kam se najraje odpravi.

Kolikokrat se bo še odpravila na krvodajalski stol, je v rokah zdravja in soglasja zdravnice, je še povedala, bralcem in bralkam Dolenjskega lista pa ob zaključku leta zaželela čim več zdravja in sreče: »V novem letu vsem želim zdravje in srečo, saj je to vse, kar potrebujemo. No, domačim dodam še željo po globoki denarnici (smeh)!«