Člani italijanske arheološke odprave so na zahodnem bregu starodavnega mesta Tebe – današnjem Luksorju –, znanem tudi kot mesto stoterih vhodov, ki je bilo v času med Srednjim in Novim kraljestvom glavno mesto Egipta, odkrili trupla, prekrita z debelo plastjo apna, uporabljenega kot razkužilo. Nadalje so odkrili še tri peči, v katerih so apno proizvajali, kakor tudi sledove velikanskega kresa, med njimi pa človeške ostanke. Ti naj bi pripadali žrtvam epidemije, ugotavljajo italijanski arheologi.

Slednji so na podlagi lončarskih fragmentov, odkritih v neposredni bližini peči, uspeli strašno početje datirati v tretje stoletje – v čas, ko je niz epidemij, danes znan kot Ciprijanova kuga (ime je dobila sv. Ciprijanu, škofu in mučeniku, ki je pisal o epidemiji, najverjetneje epidemiji koz, kot koncu sveta) sejal smrt po Rimskem cesarstvu, ki je vključevalo tudi Egipit.

Samo v Rimu naj bi na dan pobila 5.000 ljudi.

Epidemija, ki je trajala približno od leta 250 pa do 271, naj bi po nekaterih zapisih le v Rimu na dan pobila 5.000 ljudi. Italijanski arheologi so na sledove sežiganja trupel naleteli med izkopavanjem grobnice velikega oskrbnika Harwe – po njegovi smrti so namreč Egipčani tam sežigali trupla. Zaradi tega je trpel sloves grobnice – do 19. stoletja, ko so nanjo naleteli roparji, je ostala praktično nedotaknjena.

Konec sveta

Ciprijan nazorno popiše, kaj so morale žrtve kuge pretrpeti pred smrtjo: »njihova drobovja so postala nenehen izcedek«; »požar v mozgu je na območju ust odpiral goreče rane«; »prebavila je stresalo neprestano bruhanje«; in »oči so gorele s krvjo«. Bil je prepričan, da je kuga naznanjala konec sveta. Ta se sicer ni zgodil, je pa epidemija znatno ošibila Rimsko cesarstvo in pospešila njegov padec. Pokopala je celo dva cesarja: Hostilijana in Klavdija II.

Kaj je povzročilo kugo, ostaja neznanka. Francesco Tiradritti, vodja italijanske odprave, pravi le, da se v odkritih ostankih zahvaljujoč podnebju ne gre nadejati DNK. Ta namreč sčasoma razpade, razen če ni ujeta v varen objem trajno zamrznjenih tal – permafrosta. O slednjem pa na območju Egipta ni mogoče govoriti.