Cel svet govori o nafti in plinu, a Iran lahko odpre še precej globljo rano
Iran se brani pred točo ameriških in izraelskih raket ter sam odgovarja s svojimi, vendar lahko človeška tragedija hitro postane še precej večja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Trenutna vojna na Bližnjem vzhodu, v kateri osrednjo vlogo igrajo ZDA, Izrael in Iran, a njene posledice močno čutijo vse države v regiji, pravzaprav večina držav po svetu, ima več razsežnosti. Eno od ključnih vprašanj je povezanih z geopolitiko na področju naravnih virov, kjer so oči sveta uprte predvsem v črno zlato in zemeljski plin, na katerih temeljijo gospodarstva kraljevin na Arabskem polotoku.
A obstaja še en vir, ki je pogosto spregledan, a je za zalivske države najverjetneje še bolj pomemben in zato zanje predstavlja morda najšibkejšo točko. Pitna voda.
Pitna voda za skoraj 100 milijonov ljudi
Kot je pred dnevi v članku za spletni portal The Conversation zapisal ameriški zgodovinar z univerze v Utahu Michael Christopher Low, so zalivske države svetovne supersile na področju razsoljevanja morske vode. Ravno zaradi tega dejstva lahko s svojimi številnimi fontanami, vodnimi parki in celo notranjimi smučišči z umetnim snegom tja privabljajo petične turiste z vsega sveta, a še pomembneje, s pitno vodo oskrbujejo skupno skoraj 100 milijonov ljudi.
Na Arabskem polotoku namreč stoji osem od desetih največjih obratov za razsoljevanje morske vode na svetu. Preostala dva obrata sta postavljena v Izraelu. Še več, zalivske države se skupno ponašajo z več kot 400 tovrstnimi obrati, ki predstavljajo kar 60-odstotkov svetovnih zmogljivosti razsoljevanja morske vode. Ob tem obrati ob Perzijskem zalivu in Arabskem morju, ki so Iranu najbližji, poskrbijo za več kot 30 odstotkov svetovnih kapacitet razsoljene vode. Brez te vode bi bilo v večjem delu Kuvajta, Katarja, Združenih arabskih emiratov in Saudove Arabije življenje za večino nemogoče.
Stvari se lahko hitro spremenijo
Ti obrati se zaenkrat na srečo še niso znašli med tarčami iranskih raket, čeprav so nekatere pristale nevarno blizu.
V iranskem napadu na dubajsko pristanišče Jebel Ali 2. marca je ena od raket pristala približno 20 kilometrov od ogromnega obrata, v katerem je nameščenih kar 43 enot za razsoljevanje morske vode in ki štirim milijonom prebivalcev Dubaja zagotavlja dobrih 600 milijonov litrov vode letno. Ob tem so o poškodbah na enem od teh obratov poročali iz Kuvajta, a so bile te poškodbe posledica napadov na bližnja pristanišča in razbitin zaradi prestreženih raket in dronov.
Iran se je po začetku vojne v prvi vrsti osredotočal na povračilne napade na zalivske rafinerije, obrate za utekočinjanje zemeljskega plina in tudi tankerje, ki te surovine prevažajo. Gre za velik udarec za gospodarstva v teh državah, ne pa tudi za življenje ali smrt. V skrajnem primeru, če bi se Iran odločil za precej bolj okruten korak, bi se to kaj hitro lahko spremenilo.
Spomin na iraško invazijo na Kuvajt
Michael Christopher Low je ob tem spomnil na dogajanje ob iraški invaziji na Kuvajt, ki jo je leta 1990 izvedel Sadam Husein in ki je pomenila začetek zalivske vojne. Takrat so se uresničili strahovi ameriške Centralno obveščevalne agencije CIA, ki je na možnost napadov na obrate za razsoljevanje morske vode opozarjala že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ko so januarja 1991 koalicijske sile, ki so priskočile na pomoč Kuvajtu, začele bombardirati iraške položaje, je iraška vojska kot povračilni ukrep v Perzijski zaliv izpustila več milijonov sodčkov surove nafte. Ogromen naftni madež se je nato počasi pomikal proti jugu, ameriške in savdske oblasti pa so ocenjevale, da gre ravno za poskus sabotaže sistemov za razsoljevanje vode, kar je Iraku deloma tudi uspelo. Ob dogodku je bila poškodovana ali uničena večina kuvajtskih zmogljivosti za razsoljevanje vode, so pa delavci v drugih državah uspeli zaščititi večino največjih obratov, vključno s tistim, ki s pitno vodo globoko v notranjosti Saudove Arabije oskrbuje prestolnico Rijad.
Kuvajt so morale takrat s pitno vodo oskrbovati prijateljske države, zlasti Turčija, Saudova Arabija in ZDA. V Kuvajt so romale trume cistern in tudi tovornjakov z ustekleničeno vodo, država pa si je s tega vidika v celoti opomogla šele čez več let.
To ni bil edini primer, da so se med tarčami znašli obrati za razsoljevanje vode. Leta 2019 in nato še 2022 so nad savdski obrat Al-Shuqaiq rakete in drone poslali jemenski hutijevci, a si bili neuspešni, saj so zaradi prešibkih raket povzročili le manjšo škodo. Iran se seveda ponaša s precej močnejšim orožjem.
Skratka, nafta in zemeljski plin sta za zalivske države izjemno pomembni surovini, a so napadi na tovrstne obrate prej geostrateškega pomena, če pa bi se Iran odločil, da je čas za pritisk na vodne vire, bi to hitro pomenilo kar eksistencialno grožnjo. Obrati za razsoljevanje pomenijo kritično infrastrukturo za sam obstoj človeškega življenja na polotoku.
Depeša iz leta 2009: Rijad bi morali evakuirati v enem tednu
Po podatkih neodvisne in nepridobitne platforme World Geostrategic Insight (WGI) Kuvajt kar 90 odstotkov svoje pitne vode pridobi s pomočjo razsoljevanja. V Omanu je ta delež 86 odstotkov, v Saudovi Arabiji 70 odstotkov in v Združenih arabskih emiratih 42 odstotkov.
Kot je v članku za WGI spomnil Bailey Schwab, strokovnjak s področja zunanje politike in trenutno raziskovalec na madžarskem inštitutu za mednarodne zadeve HIIA, je leta 2009 v javnost pricurljala depeša ameriškega zunanjega ministrstva, v kateri je ministrstvo opozorilo, da bi morali v primeru »sovražnega dejanja zoper obrat za razsoljevanje v Saudovi Arabiji Rijad evakuirati v roku enega tedna,« saj je savdska prestolnica takrat na ta način pridobila kar 90 odstotkov svoje pitne vode. Gre za mesto s približno 7 milijoni prebivalcev. Pri WGI opozarjajo še, da je govora o »velikih obratih,« ki so nepremični in izpostavljeni.
Pritisk s pomočjo popolnega uničenja?
Schwab je navrgel še hipotetičen scenarij dlje časa trajajočih iranskih napadov na obrate za razsoljevanje na polotoku. Po njegovih besedah v primeru pitne vode za razliko od nafte ni mogoče dolgoročno shranjevanje, prav tako je nemogoče preusmeriti dobavne poti. »Če je proizvodnja motena le za nekaj dni, začnejo odpovedovati distribucijske mreže. Če je motena za teden dni, se bo začel hiter propad urbanega življenja in življenja na splošno, saj bodo morale bolnišnice omejevati svojo porabo, vodovodni sistemi bodo obremenjeni, cene ustekleničene vode pa bodo poskočile. Človek lahko praviloma brez vode preživi tri dni,« je poudaril Schwab ter dodal, da je treba razmišljati tudi o tem, da lahko Iranci ob vsem tem vzdržujejo tudi blokado Hormuške ožine, zaradi česar je pod vprašajem tudi hrana.
V primeru takšnega scenarija po besedah Schwaba strateška logika v Teheranu ne bi bila uničenje, temveč predvsem pritisk na zalivske države, saj bi kraljevim družinam pokazali, da pod ameriško zaščito svojemu prebivalstvu ne morejo nuditi najosnovnejše dobrine, kot je pitna voda.
Vse našteto seveda v obratnem primeru velja tudi za Iran, ki se v zadnjih letih srečuje z izjemno, rekordno sušo, pri čemer veliko pomanjkanje pitne vode vlada tudi v prestolnici Teheran. Za razliko od zalivskih držav Iran večino svoje vode pridobi s pomočjo jezov in vodnjakov, predvsem prvi pa so lahka tarča za napade, če bi se slučajno zgodilo, da človeško zlo sestopi še stopnico nižje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
