Leta sem odlagala potovanje v Združene države. Za tako ravnanje sem imela cel kup dobrih argumentov, pa tudi nekaj slabih iz malhe, imenovane predsodki. A za mnenje in argumente za in proti je v tem primeru potrebna določena mera neposrednega izkustva. In kritizirati ali občudovati nekaj od daleč in na podlagi zmaličenih predstav ni ravno tisto, kar bi nas smelo zadovoljiti. Seveda, če imamo realne možnosti za to, kar pa ni vedno odvisno od nas samih.

Skratka- priletela sem v mesto, ki nikoli ne spi. Moja kratkotrajna negotovost je botrovala temu, da me je ogoljufal že prvi človek, ki sem ga srečala na tej celini. Ni bilo hudo, se mi je pa zelo zamerilo in postala sem na moč previdna in nezaupljiva. No, prva dva dni mi je sladkor dvigovala količina pocukranih nasmeškov in retoričnih vprašanj, kako sem, kar v bistvu nikogar ne zanima, gre pač za način pozdravljanja, ki niti ne zahteva odgovora in obrazložitve. Čez nekaj dni sem se zalotila, da počnem isto, morda je moj nasmeh malo manj narejen, a tako imaš vsaj mir. Pa čeprav je neki pijanec na sedmi aveniji kričal za mano, naj se vrnem v Evropo. Le kako je prebral moje skrite misli?

Edina razumljiva in prava govorica tu je govorica denarja. Odpira vsa vrata in zvablja vso prijaznost tega sveta. New York je mesto, kjer se nikoli nič ne ustavi. To mi je na začetku povzročalo največ težav, na ulici se nisem mogla ustaviti, ne da bi se vame zaletelo vsaj petnajst ljudi, ki so mi vsi po vrsti govorili sorry in podobno, a če sem predolgo stala, so me začeli spraševati, če je kaj narobe. Vse teče, vse je v teku, ni časa...

Čez nekaj dni sem se privadila in osvojila osnovne veščine gibanja po velikem mestu. Najgloblji vtis name je pustila nedeljska maša v najbolj znani cerkvi v Harlemu, kjer pridiga karizmatični vodja, in prepevanje gospelov, ki se jim poleg odličnega zbora pridruži vsa cerkev. Tako sproščeno, tako življenjsko. Tako človeško in neodtujeno. Tudi njegova pridiga je bila taka in ljudje so mašo zapuščali nasmejanih obrazov in gorečih oči, brez občutkov krivde in institucionalne teže.

This is America, everbody works, razlaga taksist, katerega znanje jezika je precej bolj borno kot moje. A stopnja nezaposlenosti je najvišja v zadnjih 26 letih. Dokler plačuješ davke državi, lahko počneš, kar hočeš. Prodajalec v tehnični trgovini na peti aveniji, kjer je najbolj iskano blago Applov I phone 3G, razloži, da za umor človeka dobiš deset, morda dvajset let, a za utajo davka... Še Al  Caponeja so ulovili zaradi davkov in ne zaradi gomile trupel, ki jih je povzročil, še doda.

A nečesa ne razumem- kje so lepotci v uniformah NYPD??????

Nadaljujem po oglasih :)