Zadnji mlinar na Kolpi
Če se sprehodimo po najjužnejši slovenski pešpoti od Radencev do Damlja, približno na pol poti po urici prijetne hoje ob prelepi Kolpi pridemo v Breg. To je zaselek z dvema hišnima številkama. Še tri leta nazaj sta bili naseljeni obe hiši, po smrti Žalčeve tete pa sta tu ostala samo Špeharjev Ivan in Štefanija. V tej dolinici živita že dolga leta. Daleč stran od hrupa in ostalih pridobitev civilizacije mirno in spokojno preživljata jesen življenja. Ivan, čil osemdesetletnik, in Štefanija, nekaj let mlajša, sta z naključnimi mimoidočimi pohodniki vedno pripravljena poklepetati, saj, kot pravita, jima manjka samo družbe. Posebno še sedaj, ko sta ostala v tem kraju sama. Saj poleti še nekako gre, ko vedno kdo pride, pozimi pa je drugače. Špeharjeva imata dva sinova, eden z družino živi na Blatniku, drugi pa je v varstvenem centru v Črnomlju. Oba zelo rada prideta na svoj dom, kjer sta preživela mladost.
Razgovorita se o tem, kakšno je bilo življenje v tej dolinici pred desetletji. Vse prej kot lahko, vendar sta s pridnim delom zagotovila družini dostojno življenje. Vsa leta so bili tako rekoč samozadostni, saj so pridelali praktično vse, od pšenice, krompirja in ostalih poljščin, pa do medu, sadja in vina. Hiša je imela tudi svojo kovačnico za popravilo kmetijskega orodja in seveda mlin. Ta mlin je še zadnji delujoči mlin na Kolpi, pred približno 40. leti je še mlel za okoliške vasi. Ivan pove, da so žito vozili iz Špeharjev, Gorice, Hriba, Selc, pa tudi s čolnom iz sosednje Hrvaške. Ivan je tudi vedno pripravljen pokazati in povedati, kako je delo v mlinu potekalo. Mlin ima sedaj še samo eno kolo, včasih so se pa vrtela kar tri. Hiši imata tudi svoj vodovod, vodo s črpalko iz potoka načrpajo v višje ležeči zbiralnik, od koder teče v hiši.
Špeharjeva več ne kmetujeta tako kot včasih. Ob pomoči sinove družine obdelata samo manjši košček ob hiši za potrebe gospodinjstva. Veliko preglavic jima povzroča divjad, škodo na njivi delajo divji prašiči, srnjad, pa tudi medvedi se priklatijo zelo blizu hiš, saj jih mika vinograd in sadovnjak.
Špeharjeva Ivan in Štefanija sta res srčna in vsega spoštovanja vredna človeka. Na koncu mi še povesta, da jim je življenje v tej dolinici zelo olajšala medsebojna sosedska pomoč in razumevanje, saj s sosedi v vseh desetletjih niso bili sprti niti pol ure. Na koncu pa Ivan še pristavi, da je en dober sosed več vreden kot vsa »žlahta«.
Tekst in foto
Vinko Kukman
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
