Stara mama Mira mu je pokazala, kako živeti v skladu z vero
Novomašnik Timotej Fijavž Vivod iz Slovenskih Konjic bo imel v nedeljo novo mašo v domači fari. Z njim smo se pogovarjali tudi o razlogih, zakaj primanjkuje duhovnikov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Menim, da je duhovnik najprej poklican k osebni bližini z Gospodom, iz tega odnosa nato izhaja njegovo služenje ljudem,« poudarja edini letošnji novomašnik iz mariborske nadškofije Konjičan Timotej Fijavž Vivod.
Odraščal je v Slovenskih Konjicah s starši, starejšo sestro, z mlajšima bratoma dvojčkoma in s starimi starši. Pravi, da je vero spoznal v družinskem okolju. Najbolj hvaležen je stari mami, ki mu je s svojim zgledom pokazala, da je vera nekaj vsakdanjega, živega in povezanega z ljubeznijo do drugih.
Kako se torej vera odraža v vašem vsakdanu?
Vero doživljam kot oseben odnos z Bogom, v osebni molitvi in prejemanju svetih zakramentov. Vera se mora seveda odražati tudi v dejanjih – v izkazani ljubezni do Boga in bližnjega. Zato vsak dan začnem in končam z molitvijo. Molitev je zame poglobljen in pristen pogovor z Bogom.
Kleriki smo pri diakonskem posvečenju obljubili, da bomo molitveno bogoslužje opravljali ob različnih urah, zato naj bi bil cel dan duhovnika prepleten z molitvijo. Brez vsakodnevne svete maše si ne znam predstavljati življenja. Zvečer je čas za večernice in sklepno molitveno uro. Takrat tudi v tišini preletim dan in ozavestim, zakaj sem lahko hvaležen. Če je bilo kaj manj dobrega oziroma grešnega, prosim za odpuščanje.
Poudarjate, da se mora vera odraziti tudi v naših dejanjih. Slaba dejanja torej ne bo izbrisal zgolj obisk nedeljske maše, kot menijo nekateri.
Obisk nedeljske maše je pokazatelj vere, ki tli v tistem, ki se je udeleži. Zagotovo je prišel v cerkev z nekim razlogom. Poleg tega je zagotovo pomembno tudi, da v skladu z vero živi, da se odraža v njegovem vsakdanu, v ljubezni in spoštovanju do soljudi.
Vsi ljudje grešimo, vendar imamo kristjani zakrament svete spovedi, pri kateri so nam grehi, »slaba dejanja«, kot ste jih poimenovali, odpuščeni. To je velik dar, ki se ga kristjani pogosto premalo zavedamo.
Molitev je, kot pravite, pogovor z Bogom. Lahko jo opravimo tudi v mirnem in odmaknjenem kotičku sredi narave – v gozdu, na vrhu planine, ob jezeru ali morju.
Zagotovo. Cerkev ni edini prostor molitve. Ni toliko pomembno, kje molimo, pomembno je, da je naša molitev iskrena, da z odprtim srcem Bogu v molitvi predajamo vse upe, želje, zahvale, celo svoje življenje.
Vendar ima cerkev kot prostor molitve posebno mesto. Tam se verniki zbiramo kot občestvo, tam poslušamo Božjo besedo, tam se obhaja sveta maša, predvsem je v cerkvi prisoten Kristus v najsvetejšem zakramentu. Zato cerkev ni samo lep ali miren prostor, ampak posvečen kraj srečanja z Bogom.
Lepo je torej moliti v naravi, doma ali kjerkoli drugje, hkrati je dragoceno, da se vračamo tudi v cerkev. Osebna in skupna molitev v cerkvi se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Bog nas posluša povsod, pri čemer potrebujemo različne prostore in trenutke, da se mu znamo bolj odpreti.
Vam je globoka vez z Bogom pomagala pri katerem zelo zahtevnem, bolečem življenjskem izzivu?
Na poti do duhovniškega poklica sem se srečal z različnimi preizkušnjami, krizami in dvomi. Takrat sta mi pomagali molitev in vera. Iz slednje sem črpal moč in upanje, da se bo vse dobro izšlo. In se je. Takšni dogodki so v meni le še poglabljali prepričanje, da je Gospod vedno z nami, da nas spremlja na vsakem koraku na naši življenjski poti.
V težkih trenutkih mi je pomagalo tudi zavedanje, da drugi molijo zame in za vse tiste, ki trpijo. In teh dandanes žal ni malo. Sestre klarise na primer celo svoje življenje posvečajo slavljenju Boga in molitvi za druge. Neizmerno sem jim hvaležen za njihove molitve in žrtve.
Cerkev se že vrsto let sooča s pomanjkanjem duhovnikov. Zakaj menite, da se mladi ne odločajo pogosteje za ta poklic?
Vzrokov je več. Eden je zagotovo, da se dandanes mladi vedno redkeje srečujejo z vero v svoji družini. Ko sem bil otrok, smo s starši večkrat šli v cerkev k sveti maši.
Danes so mladi bolj ali manj prikovani na zaslone pametnih telefonov in računalnikov, na družbenih omrežjih si ustvarijo svoj mehurček resničnosti, ki jim večinoma povsem zadostuje. Zaskrbljujoče je, da se zato vedno redkeje srečujejo z vprašanji, ki so za življenje bistvena: kdo sem, zakaj živim, kaj je smisel mojega življenja, za kaj sem poklican.
Tisto, kar človeka resnično izpolnjuje, ni nenehno brskanje po spletu. Človek je ustvarjen za odnose, ljubezen, darovanje in življenje, ki ima globlji smisel. Zato je pomembno, da se ponovno vprašamo, kaj nas zares osrečuje in kje lahko človek najde resnično polnost življenja.
Pri tem ima vera pomembno vlogo, saj mlademu človeku pomaga odkriti, da ima njegovo življenje smisel – in da je lahko tudi duhovniški poklic ena od poti, na kateri človek svoje življenje daruje Bogu in ljudem.
Uvodoma ste omenili staro mamo, ki vam je približala vero. Še kdo?
S staro mamo Miro živimo pod isto streho. Vsak dan lahko opazujem, kako se njena vera odraža v njenih dejanjih. Je zelo ljubeča, pozorna, darežljiva, razumevajoča do vseh. Še posebej do vseh svojih vnukov. Srečna je, ker sem se odločil za duhovniški poklic.
V veliko pomoč pri odkrivanju življenjske poklicanosti mi je bil tudi konjiški arhidiakon Jože Vogrin, ki se pri opravljanju duhovniškega poklica drži benediktinskega načela ora et labora – moli in delaj. Je delaven duhovnik, ki v ospredje postavlja odnos s Kristusom, iz katerega črpa moč in navdih za oznanjevanje.
Med tistimi, ki so mi s svojim službovanjem v navdih, bi omenil tudi duhovnika in dobrega prijatelja Marjana Rističa ter Igorja Ignacija Novaka, župnika v Šentilju in Košakih, pri katerem sem bil na praksi. Videl sem, kako mora biti duhovnik v oporo in tolažbo ljudem v težkih trenutkih in kako se zna z njimi tudi veseliti.
Kdaj je dozorela vaša odločitev za duhovniški poklic?
Ko sem se po birmi kot ministrant in oratorijski animator dejavneje vključil v življenje domače konjiške župnije, sem spoznal, da me dejavnosti, povezane s cerkvijo, veselijo in notranje napolnjujejo. Ob redni molitvi, zakramentih in pogovorih o poklicanosti sem postopoma prepoznaval, da me Gospod kliče v duhovništvo.
Zato sem po končani srednji zdravstveni šoli opravil še peti predmet splošne mature na Gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru in se potem vpisal na Teološko fakulteto Univerzo v Ljubljani. Pred tem sem šel v tako imenovani pripravljalni letnik v Šmarje pri Jelšah, v katerem smo se zbrali vsi kandidati za duhovniški poklic.
Eno leto smo spoznavali življenje in delo duhovnika v župniji, skupaj smo molili ter se utrjevali v ljubezni do Gospoda.
Pravite, da vam je študij teologije zagotovil dragocen čas tako za intelektualno kot tudi za osebnostno in duhovno rast.
Pri študiju teologije ne gre samo za pridobivanje znanja, ampak tudi za splošno življenjsko širino, razumevanje človeka, Cerkve in sveta. Študij mi je bil zanimiv, še posebej so me pritegnile vsebine s področja cerkvenega prava. Kot nekakšna krona celotnega študija je bilo pisanje magistrske naloge s področja kanonskega prava pod mentorstvom prof. dr. Sebastijana Valentana.
V četrtem in petem letniku študija sem konce tedna preživel v župniji v Šentilju v Slovenskih goricah, v kateri sem opravljal pastoralno prakso.
Zanimivo se mi zdi, da ste imeli na teološki fakulteti tudi predmet, kako komunicirati z mediji.
V šestem letniku smo imeli diakoni na urniku tudi predmet pastorala medijev in odnos do javnosti. Zagotovo je v duhovniškem poklicu pomembna komunikacija – ne le neposredna z ljudmi, ampak tudi z mediji. Naučili smo se veščin, kako javnosti posredovati bistvo svojih sporočil, kako se odzvati ob kriznih dogodkih in kako nasploh komunicirati z mediji in s širšo javnostjo.
Kako se pripravljate na novo mašo?
Za teden dni sem se z drugimi letošnjimi novomašniki umaknil v tišino na duhovne vaje. To je zame najpomembnejša priprava. Vesel sem, da imam tudi v teh sicer zelo pestrih dnevih dovolj časa za osebno molitev in duhovno pripravo. To je mogoče tudi zato, ker za organizacijo dogodka, ki bo v Slovenske Konjice privabil številne goste, skrbita novomašna ceremonjerja s pridno ekipo domačih župljanov.
Pravite, da to ne bo vaše osebno praznovanje, ampak praznik celotne konjiške župnije, ki je dala Cerkvi in svetu novega duhovnika.
To je največ, kar lahko župnija daruje skupnosti. Duhovnik je namreč na nek način oskrbnik Božjih milosti, saj prinaša božje darove ne samo domači župniji, ampak celotni Cerkvi. Ob tem želim poudariti, da je nova maša predvsem priložnost, da se kraj poveže v druženju, veselju in slavljenju Boga.
Če smo ljudje povezani, lahko skupaj veliko lepega naredimo in doživimo. Želim si, da bi tudi moja nova maša prinesla za vse veliko lepega.
Vaše novomašno geslo se glasi: »Da bi bili z njim.« Je iz tretjega poglavja Markovega evangelija. Zakaj ste izbrali prav to geslo?
Jezus je apostole najprej poklical k sebi, da bi bili z njim, šele nato jih je poslal oznanjat. V tem vidim bistvo duhovniškega poklica. Menim, da je duhovnik najprej poklican k osebni bližini z Gospodom, iz tega odnosa nato izhaja njegovo služenje ljudem, kajti duhovnik ne oznanja sebe, ampak Kristusa, česar ne zmore brez osebne bližine z njim.
Tudi sam sem klic v duhovništvo najprej doživljal kot željo, da bi bil blizu Gospodu, še posebej v evharistiji, zakramentalnem življenju in molitvi. Iz te bližine se je rodilo tudi hrepenenje, da bi Kristusovo ljubezen kot duhovnik prinašal drugim.
Že veste, kje boste službovali?
Ne, tega še ne vem. Uradno bom to izvedel na dan mašniškega posvečenja. Zaupam nadškofu Alojziju Cviklu, da bo z ekipo najožjih sodelavcev in svetovalcev ter s pomočjo Svetega duha našel najbolj primerno mesto za moje službovanje.
Nadškof me dobro pozna, saj sem imel z njim v času bogoslovja kar nekaj pogovorov, kar je za vsakega duhovniškega kandidata nekaj običajnega. Sam pa želim biti razpoložljiv za vsako poslanstvo, ki mi bo zaupano.
Duhovništvo ne pozna delovnikov, je način življenja. Se tega že v polnosti zavedate?
Seveda, zavedam se, da sem bil poklican v duhovništvo, ki je življenjsko poslanstvo. Prvih nekaj let bom opravljal službo kaplana, nato bom postal župnik, ki mora poleg bogoslužja skrbeti tudi za vodenje župnije. Veliko je področij, ki jih moraš obvladati.
Pomembno je, da si prisoten med ljudmi, se z njimi pogovarjaš, jih opogumljaš, jim nudiš tolažbo v življenjskih stiskah in preizkušnjah. Pomembno se mi zdi tudi, da si blizu mladim, da jih opogumljaš na njihovi življenjski poti in jim pomagaš pri njenem odkrivanju. Med ljudmi želim zagotavljati občutek bližine in povezanosti.
Želim si, da bi ob meni zares začutili, da je občestvo vernikov nekaj pomembnega, nekaj lepega in da smo vsi skupaj na poti z in za Gospodom.
Pogosto opažam, da mlajši duhovniki v prostem času radi zahajajo v hribe ali kolesarijo. Tudi vi?
Prosti čas najraje preživljam z družino in s prijatelji. Zelo uživam v sproščenem pogovoru v dobri družbi. Tudi za dopust si je treba vzeti čas, saj duhovniki prav tako potrebujemo odklop od vsakodnevnih obveznosti. Blizu mi je glasba, še posebej uživam ob poslušanju dalmatinskih klap, tudi narodnozabavnim vižam rad prisluhnem. Pozimi, ko so daljši večeri, rad vzamem v roke kakšno knjigo.
Ko mi čas dopušča, se zelo rad družim z nečakoma in nečakinjo – najstarejši bo šel letos v prvi razred, druga dva sta mlajša. V njihovi družbi se sprostim in si naberem tudi nekaj novih moči za delo.
Današnji svet krojijo nasilje, vojne, krivice, neenakosti, pohlep, zlorabe ... Tudi papeževi pozivi k miru, medsebojnemu spoštovanju in ljubezni ne zaležejo. Kako ob vsem tem ohranjati vero v dobro?
Veste, veliko je odvisno od nas samih. Seveda posameznik ne more sam ustaviti vseh vojn, krivic in zlorab. A lahko začne tam, kjer dejansko ima odgovornost: pri svojih odnosih, besedah in dejanjih. Če bi vsak človek prevzel odgovornost za svoj odnos do Boga, sebe in bližnjega, bi bil svet prikrajšan za marsikatero zlo, ki smo mu danes priča.
Ob tem se je vredno spomniti, kaj nas uči vera. Evangelij in Božje zapovedi nas vabijo k dobremu. Če bi ljudje vzeli zares Kristusovo zapoved ljubezni, spoštovanje življenja, resnicoljubnost, pravičnost, odpuščanje in skrb za uboge, bi lahko živeli v večjem miru, zaupanju in medsebojnem spoštovanju.
Bog človeka ni ustvaril za sovraštvo, nasilje in greh, ampak za dobro, ljubezen in medsebojno povezanost, saj smo vsi med seboj bratje in sestre v Kristusu.
Človek ima svobodno voljo, ki je očitno ne uporablja v dobrobit skupnosti.
Zlo, ki ga vidimo v svetu, ni Božja volja. Bog ne želi vojn, zlorab, krivic in trpljenja nedolžnih. Vse to je posledica človekovega greha, ranjenosti in napačno uporabljene svobode. Kadar človek greši, se zapira vase, pretrga odnos z Bogom in bližnjim ter začne gledati predvsem na svoje koristi, Takrat v njem prevladajo egoizem, brezbrižnost in pomanjkanje sočutja.
Toda krščanska vera nam hkrati govori, da zlo nima zadnje besede. Človek se lahko spreobrne. Lahko se vrne k dobremu, lahko ponovno odkrije, da je ustvarjen po Božji podobi in poklican k ljubezni.
Zato vero v dobro ohranjamo tako, da ne obupamo nad človekom in Bogom. Kristjan ne veruje v dobro, ker bi bil lahkoveren ali bi si mislil, da je popoln, ampak ker veruje, da je Bog močnejši od zla. To vero vsak dan potrjujemo z majhnimi dejanji dobrote, poštenosti, odpuščanja, molitve in ljubezni do bližnjega.
Kljub temu, kot pravite, lahko najdemo veliko lepega okoli nas.
Vprašanje je, ali se tega zavedamo in to opazimo. Verjamem, da ima vsak veliko razlogov za hvaležnost. Hvaležni smo lahko, da živimo. Pomislite, koliko ljudi se danes zjutraj sploh ni zbudilo ali so se zbudili sredi vojnih grozot, lačni, premraženi, nekdo se je zbudil v bolniški postelji in se boji za svoje življenje, nekdo je prav danes izgubil drago osebo ...
Zato si želim, da bi ljudje znali prepoznavati dobre in plemenite plati življenja ter da bi živeli tako, da bi sebi in drugim naredili ta svet bolj prijazen. Ob tem se lahko spomnimo besed apostola Pavla Rimljanom: »Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Rim 12,21)
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
