S.R.

Več civilnih iniciativ je danes na tiskovni konferenci pred okoljskim ministrstvom predstavilo svoja stališča do načrtovane izgradnje sežigalnice komunalnih odpadkov na Ljubljanskem barju (TEO Ljubljana). 

Pred tako veliko investicijo v potencialni vir dodatnega onesnaženja je treba dokazati, da je rešitev optimalna z vidika varovanja okolja in zdravja prebivalstva, opozarjajo.

Arhitekt Arne Vehovar je med drugim nanizal 10 argumentov za nujnost odptega in participativnega odločanja, saj kot pravijo aktivisti, njihov cilj ni zavračanje rešitev, ampak zahteva po celoviti in transparentni presoji:

1. Ljubljana ima že danes obremenjen in onesnažen zrak.
2. Sežigalnica ni edina rešitev, ponovna raba in recikliranje odpadkov imata v hierarhiji EU zakonodaje prednost pred sežigom.
3. Velike sežigalnice ustvarjajo odvisnost od odpadkov, kar potrjujejo prakse in primeri iz tujine.
4. Sežigalnica je investicija, ki bo odločala o ravnanju z odpadki za desetletja, koncesija se podeljuje za 30 let.
5. Osrednja sežigalnica bo namenjena sežiganju odpadkov polovice Slovenije.
6. Ekonomika projekta ni dovolj transparentna.
7. Vprašljivo je izhodišče, da bo sežigalnica zmanjšala neto količino škodljivih izpustov ter da se bodo znižali stroški toplotne energije za končne uporabnike.
8. Projekt zahteva celovito presojo vpliva na zdravje.
9. Projekt zahteva široko javno razpravo.
10. Odločitev mora temeljiti na dologočnem javnem interesu.

Svetnik opozarja na senco korupcije

Ljubljanski mestni svetnik Denis Striković (Vesna) pa je poudaril, da mora biti "okolje in naše zdravje onkraj nekih finančnih izračunov". Po njegovih besedah je izgradnja sežigalnice "koruptivno zelo tvegan projekt, ki nas ne pripelje do resnične rešitve".

S.R.

"Ljubljana ni demokratično mesto. Senca korupcije je resnična. Trenutna oblast je razvrednotila mestni svet in onemogočila iskanje najboljših rešitev, da bi Ljubljana resnično postala mesto brez odpadkov. Zaradi tega je nujno, da se vsi, ki nam je mar za naše zdravje, okolje in mesto, aktivno vključimo v iskanje odgovora, kakšno mesto hočemo. Ljubljana ni mesto enega človeka ali male skupinice, Ljubljana je mesto vseh njenih prebivalcev," je dejal Striković.

Da izgradnja sežigalnice ni v skladu s strategijo Zero Waste (brez odpadkov), h kateri se je Ljubljana zavezala pred več kot desetletjem, pa je opozoril generalni sekretar organizacije Ekologi brez meja Jaka Kranjc.

Janković obljublja nižje stroške in čist zrak

Kot v izjavah rad poudarja ljubljanski župan Zoran Janković, bi sežigalnica pocenila stroške ogrevanja za Ljubljančane za 20 odstotkov. Ker se ne bi več greli na premog, bi bil tudi zrak v prestolnici manj onesnažen in bili bi 70 odstkotkov energetsko samozadostni. "Celje ima sežigalnico, ki je čistejša kot premog, Evropa zanjo ne zahteva plačevanja okoljskih kuponov. Ljubljanska sežigalnica bo na barju. Izpusti bodo nižji od najnižjih evropsko predpisanih," je razlagal v intervjuju za revijo Obrazi.

To so možne lokacije

Sežigalnica v Ljubljani: Kaj bi to pomenilo za zdravje ljudi, ki bodo živeli v njeni okolici

Naložba vredna 220 milijonov evrov

Koncesijo za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov bo ministrstvo podelilo za 30 let, obrat za sežig pa je treba postaviti in zagnati v sedmih letih po podelitvi koncesije. Ljubljanska občina naj bi sežigalnico odpadkov zgradila poleg centra za ravnanje z odpadki na Ljubljanskem barju. Kapaciteta sežigalnice naj bi bila okoli 130 tisoč ton gorljivih odpadkov na leto, naložba pa je ocenjena na približno 200 milijonov evrov, kar vključuje tudi razširitev sistema daljinskega ogrevanja in posodobitev Regijskega centra za ravnanje z odpadki (RCERO) Ljubljana.

S.R.

Najvišji dimnik v Sloveniji

Odpadki bodo po tekočem traku potovali neposredno iz RCERO Ljubljana v sežigalnico – brez prevoza, kar bo izjemno zmanjšalo okoljski odtis. Da bi premagali zadrževanje zraka v kotlini, bo imela sežigalnica najvišji delujoč dimnik v Sloveniji, visok 220 metrov. TEO Ljubljana bo po podatkih podjetij Energetika Ljubljana in Voka Snaga proizvajala toploto in elektriko za približno 20 tisoč gospodinjstev, s tem pa omogočila, da se gorljivi odpadki iz regije ne bi vozili več na sežig v tujino ali v Anhovo, temveč bi ostali v Ljubljani, kjer bi se jih izkoristilo za energetsko izrabo.