Profimedia

Osrednji del pogovora bi moral biti namenjen vprašanjem, kot so: Kaj vas veseli pri delu? Kako bi se lotili konkretnega izziva? Kaj vas je pritegnilo k našemu podjetju? Vendar pa številne mlade ženske še vedno poročajo, da se pogovor hitro prevesi v intimno smer, ki s službo nima nobene zveze. Namesto, da bi bile vprašane po svoji strokovnosti, slišijo: »Ali imate otroke?«, »Kdaj jih nameravate imeti?«, »Ste poročeni?«, »Ali živite s partnerjem?« Takšna vprašanja ne sodijo v noben resen zaposlitveni postopek – a se, žal, še vedno dogajajo pogosteje, kot bi pričakovali v času, ko si prizadevamo za enakopravnost.

Velik problem je tudi v tem, da ženske pogosto ne vedo, kako naj se na to odzovejo. Na eni strani začutijo nelagodje in zavedanje, da vprašanje ni primerno. Na drugi strani jih skrbi, da bi lahko z zavračanjem odgovora zapravile priložnost za službo. In prav ta dvom – ali postaviti mejo ali molčati – jih postavi v neenak položaj že na samem začetku karierne poti.

A njihova pravica do zasebnosti je jasno zapisana v zakonodaji. Zakon o delovnih razmerjih v 41. členu izrecno določa, da delodajalec ne sme zahtevati podatkov o zakonskem ali družinskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine ali drugih osebnih okoliščinah, ki niso neposredno povezane z delovnim mestom. V praksi to pomeni, da so vprašanja o otrocih, prihodnjih nosečnostih ali poroki povsem neprimerna – razen v izjemno specifičnih primerih, kjer bi bile tovrstne okoliščine neposredno povezane z varnostjo ali naravo konkretnega dela. A takih primerov je zelo malo, morajo biti natančno opredeljeni in utemeljeni – ne pa rezultat delodajalčeve osebne radovednosti ali predsodkov.

Kdaj je vprašanje lahko opravičeno – in zakaj skoraj nikoli ni

Čeprav zakon načeloma prepoveduje vprašanja o osebnih okoliščinah, dopušča eno izjemo – a ta je zelo ozka, natančno določena in mora biti izjemoma upravičena s specifičnimi zahtevami delovnega mesta. To pomeni, da mora obstajati neposredna povezava med okoliščino (na primer nosečnostjo) in naravo dela. Denimo, če gre za delovno mesto, ki vključuje zahtevne fizične obremenitve, delo na nevarnem terenu ali pogosta in dolgotrajna službena potovanja, ki bi lahko vplivala na zdravje nosečnice ali varnost opravila, lahko delodajalec utemeljeno zahteva določene informacije – a le, če je to že predhodno jasno zapisano v razpisu ali opisu delovnega mesta. Tudi v takih primerih pa mora biti poziv k razkritju podatkov izveden na način, ki spoštuje dostojanstvo in pravice kandidatke, in ne kot posplošeno ali namigujoče vprašanje.

V praksi pa se veliko pogosteje srečujemo z »mehkejšimi« oblikami vprašanj, ki poskušajo prikrito izvedeti zasebne podatke. To so t. i. »prijazna vprašanja«, ki jih delodajalec zastavi mimogrede, denimo v sproščenem tonu med pavzo, ob kavi ali proti koncu razgovora, ko pogovor postane bolj oseben. A tudi takšna vprašanja so – ne glede na ton ali kontekst – problematična. Zakonodaja ne predvideva “neuradnih” izjem. Delodajalec ne sme po ovinkih zbirati podatkov o tem, ali si kandidatka želi družine, kdaj načrtuje otroka ali ali je poročena. Namen zakonske prepovedi je prav zaščita pred takšnim subtilnim pritiskom.

Bistveno je razumeti, da spoštovanje zasebnosti kandidatke ni stvar dobre volje delodajalca, temveč zakonska obveznost. Vsako vprašanje, ki cilja na spol, zakonski stan, materinstvo ali osebne načrte, ne da bi imelo jasen in zakonit namen, pomeni poseg v pravice posameznice. In četudi je zastavljeno v šali, je lahko škodljivo – saj ustvari situacijo, v kateri se kandidatka znajde pod pritiskom, da se upravičuje za nekaj, kar je povsem zasebno in zakonito.

Kako odgovoriti – in zakaj se ni treba opravičevati

Če se na razgovoru znajdete v situaciji, ko vam delodajalec zastavi vprašanje o vašem družinskem življenju – ali imate otroke, ali jih nameravate imeti, ali ste poročeni –, imate pravico, da se odzovete spoštljivo, a jasno. Ni se vam treba opravičevati ali iskati »pravilnega« odgovora. Lahko preprosto preusmerite pogovor nazaj k delu. Eden od učinkovitih odgovorov je na primer: »Menim, da so za to delovno mesto pomembne predvsem moje izkušnje in kompetence, zato bi se raje osredotočila na to področje.« Takšen odziv postavi mejo, hkrati pa ohranja profesionalnost in mirnost.

Pomembno je, da se zavedate: niste dolžni odgovarjati na vprašanja, ki posegajo v vašo zasebnost. Odgovor, zavrnitev ali preusmeritev so vaša pravica. Nič ni narobe, če se odzovete diplomatsko – enako pa imate pravico tudi do bolj neposrednega odziva, če zaznate, da gre za nespoštljivo ali vztrajno spraševanje. Vaš odziv je lahko oblikovan glede na okoliščine, a v nobenem primeru vam ni treba razlagati svojih osebnih odločitev.

Če imate občutek, da postavljeno vprašanje ni bilo naključno ali enkratno, temveč kaže na širšo prakso podjetja (na primer: da ženske sistematično izprašujejo o družini), je to še dodatno zaskrbljujoče. Takšno ravnanje lahko pomeni diskriminacijo v postopku zaposlovanja – in proti temu se je mogoče zoperstaviti tudi formalno. Na voljo so vam različni mehanizmi, od prijave na Zagovornika načela enakosti do posveta z nevladnimi organizacijami ali pravnimi strokovnjaki. Pomembno je, da se ne počutite same in brez moči – pravni okvir vam daje zaščito, vprašanje pa je le, ali ga bomo kot družba znali tudi uveljaviti.

Kam se obrniti po pomoč in podporo?

Kandidatke lahko o takšnih primerih obvestijo Zagovornika načela enakosti, ki kot neodvisni državni organ obravnava diskriminacijo na trgu dela. Poleg tega lahko prijavo podajo tudi na Inšpektorat za delo, kjer se lahko sproži postopek zoper delodajalca.

Dobro je, da si takoj po razgovoru zapišete podrobnosti: kdo vas je intervjuval, kdaj in kje je pogovor potekal ter kaj je bilo točno vprašano. Čeprav tak zapis ni uradni dokaz, lahko pomaga kot podlaga za prijavo. Podporo pri pripravi prijave ali svetovanje o vaših pravicah nudijo tudi organizacije, kot so Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Pravna mreža za varstvo demokracije, Legebitra in Društvo SOS telefon.

Mlade ženske – še vedno tarča predsodkov

Statistike in izkušnje kažejo, da so najbolj pogosto tarča takšnih vprašanj ženske, stare med 25 in 35 let, še posebej tiste brez otrok, a v stabilni zvezi. Delodajalci v njih pogosto vidijo »potencialno tveganje«, saj pričakujejo, da bodo v kratkem zanosile in odšle na porodniški dopust. S tem pa žensko obravnavajo ne kot strokovno osebo, temveč skozi prizmo materinstva – kar je ne le diskriminatorno, ampak tudi neetično in dolgoročno škodljivo.

Takšno razmišljanje utrjuje stereotipe, spodkopava enake možnosti na trgu dela in odvrača ženske od iskanja kariernih priložnosti. Podjetje, ki pri izboru kadrov izhaja iz osebnih okoliščin kandidatke, tvega izgubo kakovostnega kadra in gradi delovno okolje, v katerem prevladujeta nezaupanje in strah pred iskrenostjo.

Zaposlitveni razgovor bi moral biti priložnost, kjer kandidat dobi prostor za predstavitev svojih znanj, vrednot in idej. Kadar pa se ta prostor spremeni v poligon za preizkušanje, kako daleč je posameznica pripravljena razkrivati svojo zasebnost, potem je čas, da rečemo: dovolj. Družba, ki si želi enakopravnosti in pravičnih pogojev za vse, mora vzpostaviti ničelno toleranco do vseh oblik prikrite diskriminacije.