V petek, 20. oktobra 2017, vas vabimo na praznovanje med kozolce. V Šentrupertu na Dolenjskem bomo namreč zaznamovali 222-letnico Lukatovega toplarja, enega najstarejših kozolcev na svetu. Praznovanje bomo obogatili z brezplačno predpremiero dokumentarnega filma Tipično slovensko: kozolci, ki je nastal pod okriljem izobraževalnega programa Televizije Slovenija.

Ob tem vas vabimo tudi na vodeni ogled Dežele kozolcev in na srečanje prijateljev Lukatovega toplarja, ki so ga postavili leta 1795, in tudi zdaj – tako kot takrat – nosi 'slamo na glavi'.

Lukatov toplar s Trstenika

Lukatov kozolec je bil postavljen leta 1795, ima dva para oken in rep v obliki enojnega stegnjenega kozolca s tremi okni. Nosilni stebri so hrastovi in stojijo na kamnitih podstavkih. Leta 1970 je bil delno obnovljen, zamenjana je bila slamnata kritina. Toplar je bil postavljen v severovzhodnem delu vasi v zaselku Gorenji Konec na domačiji Trstenik 23. Je kulturni spomenik lokalnega pomena od leta 2003. Domačiji se je po domače reklo Pr’ Lukat. Pravijo, da se je na domačiji priženil »pred več ku dvejstu letəm səm iz Gorenjske« gospod z imenom Luka, vendar naj bi ga dal postaviti že prejšnji rod, in sicer Jeriči. Ti so morali biti dovolj premožni, da so si ga lahko privoščili.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Uporabljali so ga skozi celo leto za shranjevanje, največ za sušenje pšenice, ajde, ječmena in detelje, koruzo. Sogovornik pravi, da so v njem sušili »šenico, ajdo, tapəru ječmen, deteljo, čist use. Ja, kar se j šəšiu včas. Kə sa pršli pa ti stroji, pa fertik, ne«. Čez zimo so imeli v kozolcu ajdovce (slamo od ajde), da ni v kozolec nosilo snega, ali pa so imeli »koruzvno«.

Lukatov kozolec je posebnost: »Bil je pa s saməm klincəm zbit, nobenga žebla nej blu. Nobenga, niti enga. Pol ku sm ga jz dal predelat, je pa imu.« Opleten zatrep na Lukatovem kozolcu je redkost, in sicer nekdanji lastnik kozolca pravi, da je bil prej bolj površno spleten, kot je zdaj v muzeju. Dokumentiral ga je Miloš Mozetič leta 1972/73, ko je naredil izrise in fotografije tega kozolca. Arhiv hrani Arhitekturni muzej v Ljubljani.

Okoli leta 1970 so slamnato kritino zamenjali z opečnato, kikindo. Pod kozolcem so imeli gugalnico, v narečju ujčkovənca.

Kozolec je širok 6 m, dolg 9 m in visok 8,3 m.