Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V soboto, 29. aprila 2017, je na vrhu Nanosa (1313 m) potekala  proslava v počastitev prvega spopada primorskih partizanov proti italijanskemu okupatorju, 18. aprila 1942, znane kot nanoške bitke, v kateri je kot komandir Vojkovega voda sodeloval legendarni partizan Janko Premrl Vojko. Da je še vedno legenda, je bilo čutiti tudi na tej počastitvi dneva boja proti okupatorju.

Primorci so v svojem stoletnem boju za ohranitev slovanstva, kulture, bojevali boj s tujci, ki so mu po vsej sili hoteli vzeti identiteto. Tujci so šli tako daleč, da so spreminjali imena na spomenikih na pokopališču, vsi mladoporočenci so morali spremeniti priimek, ime, ni se smelo govoriti slovensko. Teror, ki ga je okupator poimenoval prihod tisočletne, rimske kulture na to ozemlje.

Obisk Primorske in prisotnost na proslavi na Nanosu so si kot ekskurzijo izbrali v letošnjem programu članu KOZBNOB Straža, ki je v dopolnitev praznih sedežev povabila nekaj članov iz sosednjih organizacij, kar je dokaz dobrega sodelovanja. Omeniti je potrebno, da je organizacija letos prejela zlato plaketo zveze združenj za dosedanje delo.

Pozdrav blizu tisoč obiskovalcev proslave je izrekel župan Vipave in predsednik združenja, v imenu društva TIGR Primorske je spregovoril Savin Jogan, ki je malček drugače predstavil delovanje »tigrovcev«. Njegova beseda je bila namenjena ljudem, ki so delovali v tej, za Primorce sveti organizaciji, v kateri ni bilo nikogar od Slovencev, ki bi odstopal od programa. Ponos na prehojeno pot in boj, ki so ga bojevali za to, da je vsaj večji del Primorske priključen matici Sloveniji, gre ravno tem ljudem. Ob koncu proslave je bila ta trditev potrjena. Ko so peli pesem Primorska vstala, so vsi stali, peli z zborom Srečka Kosovela žarečih obrazov. Iz njih je vel ponos, spoštovanje do padlih, žrtev fašizma in čutila se je upornost duha našega ljudstva.

V ta del proslave moram umestiti tudi nastop Minke in Aleša Lavriča, družinskega dueta, ki je s tremi skladbami lepo in bogato dopolnila program slovesnosti. Minka, nekje s šestimi leti, poje od srca pesem Šivala je deklica zvezdo.

Glavna govornica je bila dr. Ljubica Jelušič, ki se je dotaknila celotne prehojene  poti Primorcev, nam znanih kot Čedermaci, ki so na sto in en način v uporu kljubovali ošabnim zavojevalcem. Gotovo se moramo spomniti na mnoge družine, kot je Premrlova družina. Tu mislim zlasti na narodnega heroja Janka Premrla Vojka, ki je že kot otrok in kasneje kot dijak kljuboval  fašistom. Ničesar si ni dovolil vzeti; ne priimka, ne jezika, ni hotel v mladinsko fašistično organizacijo, ni sprejel ponujene možnosti šolanja za oficirja enot dučeja. Kot velik športnik, planinec, alpinist, z bogatim vojaškim znanjem, ki si ga je pridobil na različnih usposabljanjih, se je vključil v boj in s prvimi partizani oblikoval Vojkov vod, ki je bil trepet italijanskega okupatorja. Razpisana bogata nagrada na njegovo glavo ni nikogar primamila k izdajstvu. Vojko je bil partizanska ikona in še danes govorijo o njem s ponosom. Družini je bilo odvzeto premoženje, zapori, internacija matere in očeta nista Vojka prisilila v predajo. Ko si je okupator najbolj prizadeval, da ga pokonča, se je oblekel v uniformo oficirja, v kantini kosil in jim pod krožnikom pustil svoj pozdrav. Tako je opisana le eno od njegovih smelosti. Omeniti je potrebno delovanje brata Cirila, sestra Rade in Bože. Starejša Rada je bila poročena s pisateljem nam znanih številnih romanov, Borisom Pahorjem. Obe sta bili slovenski učiteljici, partizanski. Mlajšo Božo so četniki umorili 3. maja 1945, ker jim ni dovolila pokuriti šolske opreme njenega razreda, v katerem bi v svobodi prvič sprejela učence. Rada jo pogrešano iskala vse do Vidma, to je tam, kjer so se četniki (11000)  in naši kolaboranti predajali Angležem.

Veličastno, nepozabno doživetje s planote pri Abramovi kmetiji nas je vodila do izvira Hublja, ki se po obilnem deževju v teh dneh peni iz mogočne skale v dolino. Obisk Štanjela je bil umeven sam po sebi. Tu nam je spregovoril  predsednik združenja Gašper, ki nam je razgrnil delovanje borcev za vrednote NOB, ki pa temelji na večnem boju ohranjanja primorske kulture, boja za svobodo.

Primorska, kot je bilo videti, ni toliko utrpela po zadnji veliki pozebi. Vinogradniki in sadjarji smo kar požirali z očmi stanje na drevju in trtah, ki je lepše, kot pri nas.

V en glas pa smo si pritrjevali, da je naša domovina ena lepših kotičkov na Zemlji, vredna boja za ohranitev, tudi sedanjemu poseganju kapitala na naša premoženja.

Galerija

Arhiv Lokalno.si