Vedno ko Ana obišče grob, je ta onesnažen s ptičjimi iztrebki.
Na naše uredništvo se je obrnila bralka Ana, ki ima problem na ljubljanskem pokopališču Žale: veliki ptiči, ki prenočujejo na veliki smreki ob grobu, povzročajo velik nered. "Imam težavo na pokopališču Žale. Ob moji grobni parceli stoji velikanska smreka. Na njej prenočujejo veliki ptiči. Vsakič ko pridem tja, je grob hudo - zelo močno onesnažen. Pozimi je voda zaprta. Kako naj to počistim? Ne govorim o iglicah! Na Žalah pravijo, da ne morejo te smreke odstraniti, ker ne dovolijo okoljevarstveniki. Kaj naj storim?" se sprašuje Ana.
Izziv poskušajo reševati na ekološko sprejemljiv način
"Zavedamo se, da prisotnost ptic lahko povzroča nevšečnosti, kot so onesnaženi nagrobni spomeniki. Ker so ptice zaščitene in imajo pomembno vlogo v ekosistemu, je njihovo odstranjevanjeali omejevanje prisotnosti na pokopališču izziv, ki ga skušamo reševati na ekološko sprejemljiv način. V ta namen izvajamo določene ukrepe, kot so redno čiščenje območja, prilagajanje košev za odpadke ..." na očitke odgovarja direktorica Javnega podjetja Žale Mojca Hucman.
"Pred časom smo imeli na pokopališču plašilce ptic, na katere pa so se ptice sčasoma navadile, tako da ukrep ni bil več učinkovit. Poleg tega smo v času izvajanja tega ukrepa prejemali pritožbe udeležencev pogrebov, saj so bili zvoki plašilca zelo glasni," je še pojasnila direktorica.
"Čeprav popolne zaščite pred naravnimi vplivi ni mogoče zagotoviti, se trudimo zmanjšati vpliv dejavnikov, ki lahko vplivajo na urejenost pokopališča. V primeru, da potrebujete pomoč pri čiščenju določenega nagrobnika, vam lahko svetujemo glede najboljših metod ali priporočimo naše storitve čiščenja," še pravi Hucman.
"Voda je pozimi zaprta zaradi nevarnosti, da bi prišlo do poškodb napeljave, je pa voda (ne pa posode) dostopna na javnih straniščih na območju pokopališča Žale in stranke se jo pogosto poslužujejo," je pojasnila direktorica.
Razvpita smreka, na kateri se zadržujejo ptiči in svinjajo po grobovih pod njo.
"Odstranitev smreke žal ne pride v poštev, ker prostorski plan Mestne občine Ljubljana določa, da so pokopališča javne zelene površine posebne kulturne vrednosti – kot območja kulturne dediščine in kot prvine javnega zelenja. Zato je cilj v razvoju pokopališke dejavnosti trajno varovanje vseh pokopališč kot pokopaliških parkovnih prostorov z vključevanjem v zeleni sistem mesta," je pojasnila Hucman.
"Prostorski načrt občine še določa, da značaj pokopališč v Ljubljani in odnos prebivalcev do njih narekujeta povezovanje vseh obstoječih in novih pokopališč v omrežje, ki je del "zelenega" sistema mesta. Nadalje določa, da se vsa, tudi manjša pokopališča, ohranjajo kot javni parki, ki so del zelenih površin mesta. Zaradi tega velja za njih varstveni režim, ki določa varovanje naravovarstvenih vrednot oblikovane narave. To pa pomeni, da zdravih dreves ne smemo odstranjevati," je še pojasnila direktorica najbolj znanega slovenskega pokopališča.
Na naše uredništvo se je obrnila bralka Ana, ki ima problem na ljubljanskem pokopališču Žale ...
"Nekajkrat na dan, ob pogrebih, se lahko zberejo celo v številu, ki je primerljivo gneči v mestnem središču. Tudi ponudba hrane ni bistveno drugačna kot v kakšnem mestnem parku, da bi s tem lahko razložili pisano paleto ptic. Edino, kar je drugače od preostalega mesta, je razgibana pokrajina. Na dokaj majhni površini so zidani objekti v obliki grobnic in spomenikov, bogastvo okrasnega grmovja, različno visoka drevesa, peščene ali asfaltirane poti in travniki. In vse to je pogosto videti kot neke vrste zeleni otok sredi betonske džungle," piše v uvodu poglavja Pokopališče Žale.
Takšno okolje je na Žale privabilo izjemno število gnezdečih grivarjev, ki veljajo za največje evropske (divje) golobe. Za nameček grivarji na pokopališču ostanejo tudi prek zime, "čeprav smo še do nedavnega mislili, da v Sloveniji sploh ne prezimujejo".
Za mestno okolje je na pokopališču Žale neobičajno veliko srak. Tu gnezdijo tudi plenilci, ki se hranijo z malimi sesalci, naprimer male uharice, ki se preko dneva spretno skrivajo v nepreglednih krošnjah iglastih dreves. Na Žalah najdemo tudi postovke; majhne, vitke sokole z dolgimi, prišiljenimi perutnicami in dolgim repom.
Nenavadno pa je, ugotavljajo avtorji, da se vrste, ki so sicer drugod po mestu med najštevilnejšimi, na Žalah ne odrežejo najbolje; "Malo je domačih vrabcev in še manj domačih golobov. Slednji občasno v veliki jati sicer priletijo na pokopališče, a kmalu ponovno odletijo – kot da so prišli le na pogreb."
Bi morale za škodo odgovarjati živali?
Čeprav se nam v 21. stoletju to zdi smešno, so bili kazenski procesi proti živalim v srednjem in novem veku nekaj popolnoma običajnega: zakonom je bila enako kot človek podvržena tudi žival, pri čemer je imela tako dolžnosti kot pravice. Najpogosteje so živalim sodili v primerih povzročanja škode. Leta 1320 so se pred sodiščem v Avignonu v današnji Franciji znašli majski hrošči, ki jim je bilo odrejeno, da se morajo v treh dneh umakniti na posebej določeno območje. Ker se niso, so jih zbrali in pobili. A to je že druga zgodba.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Sašo Švigelj
