##IMAGE-2554923##

"Dne 2. februarja 1864 ob dveh zjutraj je po daljšem trpljenju v 48. letu svojega življenja v gradu Neuhof v Kandiji umrla Julija pl. Scheuchenstuel, roj. Primičeva, soproga predsednika c.kr. okrožnega sodišča v Novem mestu." To vest je sorodnikom, prijateljem in znancem pokojničine rodbine naznanil nemški obsmrtni list, bila pa je tudi edina vest, saj o njeni smrti v časopisju tistih dni ni bilo niti najmanjšega glasu. Čez dva dni, po tihi maši v grajski kapeli so jo pospremili na zadnjo pot na šmihelsko pokopališče, kjer jo je pokopal novomeški prošt Jernej Arko.

Šele dva tedna po pogrebu je utegnil pozorni bralec nemškega Laibacher Zeitunga med lokalnimi provincionalnimi poročili najti izjemno čutečo, skoraj pesniško navdahnjeno vest, ki pa ni omenjala Julijinega imena, pač pa le o geniju Prešernu in njegovi Lavri. Prispevek je napisal novomeški sodniški uradnik in slovenski narodnjak Franc Zorko ter ga podpisal s šifro A-R.

Nad lepimi mislimi in besedami, s katerimi je avtor prispevka pospremil Julijo Primic, pa ni bil prav nič navdušen ovdoveli Scheuchenstuel, kmalu je pisca - svojega podrejenega uradnika odkril in ga z ženo in dvema otrokoma brezobzirno nagnal iz Novega mesta.

Julija Primic je umrla samo nekaj dni pred obletnico smrti svojega častilca, ki ji je spletel venec - umetnino, predragoceni niz biserov, kateremu zlahka ne najdeš tekmeca v vsej svetovni literaturi.

Grob Prešernove Lavre domuje že skoraj pol drugo stoletje na šmihelskem pokopališču ob pokopališki kapeli kot pomemben kulturni spomenik v varstvu in ponos dolenjske metropole. Njen spomenik je skromen, podstavek iz sivega kamna z nadgrajenim križem iz belega marmorja. V podstavek je vgrajena bela kamnita plošča z napisom v nemškem jeziku:

Julija se je z možem, petimi otroci in mamo preselila v Novo mesto leta 1850, ko je Jožef pl. Scheuchenstuel postal predsednik novomeškega sodišča. Družina se je naselila v najetem podeželskem gradiču Neuhof na desnem bregu dolenjske lepotice reke Krke nad izlivom Težke vode. Najstarejša hčerka Julija se je leta 1859 poročila s sinom nekdanjega okrožnega glavarja novomeške Kresije (1826 do 1842) Friderika barona Rechbacha. Glavar se je prizadeval za lepšo podobo Novega mesta, med drugim je dal zasaditi drevored pod nekdanjim kapucinskim samostanom (sedaj Novi trg) - košata kostanjeva drevesa še danes krasijo ta del Novega mesta. Zanimivo je tudi, da je bil vnuk Julije v času od 1903 do 1918 zadnji avstrijski okrajni glavar v Novem mestu, kjer je mladost preživela njegova mama in zadnja leta babica. Samo dva meseca po Julijini smrti sta se prav tako v šmihelski cerkvi poročili drugi dve njeni hčerki z oficirjema 7. peš polka avstrijske vojske, ki je bil nameščen v Novem mestu.

Sin Jožef je bil odličnjak v novomeški frančiškanski gimnaziji. Frančiškanska knjižnica hrani zapiske njegovega profesorja p. Ladislausa Hrovata. Kmalu po Julijini smrti se je njen ovdoveli mož s sinom in četrto hčerko preselil v avstrijski Graz, kjer je umrl in je tudi pokopan.

Spomin na bivanje Julijine družine v Novem mestu je med drugim njen in mamin nagrobnik na šmihelskem pokopališču, kjer sta tudi pokopani. Oba nagrobnika sta bila obnovljena leta 1995 s prostovoljnimi prispevki na kulturnih večerih "Rudijevi večeri" in pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. Restavratorska dela je opravilo podjetje Portal Brunček iz Kresnic.

Zadnje prebivališče Prešernove Lavre Neuhof je v lasti Splošne bolnice Novo mesto in ji služi za pomožne prostore. V objektu z bogato zgodovino, tako kulturno kot zgodovino dolenjskega zdravstva, saj so se ravno v njem konec 19. stoletja pod okriljem usmiljenih bratov porajali začetki novomeške bolnice s 25 posteljami. V začetku 20. stoletja prizidan del bolnice je tudi že zastarel, čeprav je še v funkciji. Razmisliti bi veljalo o drugačni rabi celotnega objekta v kulturno turistični smeri, kar arhitektura in enkratna lokacija in zgodovinska dejstva naravnost ponujajo.

Objekt bi bilo potrebno preurediti v slovenski medicinski muzej in muzej, posvečen nesmrtnemu Prešernu in njegovi muzi. Grad Nuehof, kot ga je imenoval Valvazor, AVLA NOVA kot je vklesano na kamnitem portalu glavnega vhoda, ali NOVI DVOR, kot se sliši po slovensko, bi bil z urejeno okolico in spomenikom Juliji iz sonetnega venca nov in pomemben kamenček v mozaik kulturne in turistične ponudbe Novega mesta - mesta SITUL.

Rudolf Škof