Banane z jabolki v razpisu? Tako lokalna hrana izgublja bitko
Javni zavodi porabijo skoraj 20 odstotkov vse prodane hrane v Sloveniji oziroma za več kot 200 milijonov evrov letno. Že leta pa potekajo razprave o tem, kako v javne zavode »pripeljati« več kakovostne, lokalno pridelane hrane.
Primeri dobre prakse, o katerih so med drugim govorili na sinočnjem posvetu z naslovom Lokalno pridelana hrana skozi občine v javne zavode, ki ga je v Straži pripravila območna enota Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, kažejo, da je mogoče s skupnimi močmi in nekaj truda v šole, vrtce, domove starejših in druge javne zavode vendarle uvesti več kakovostne slovenske hrane in celo preseči zakonsko predpisane norme.
Nakup hrane v večjih javnih zavodih je vezan na javno naročanje. Pri tem lahko naročnik iz postopka javnega naročanja izloči enega ali več sklopov, vsakega v vrednosti do 80.000 evrov (brez DDV), pri čemer vrednost vseh izločenih sklopov živil skupaj lahko predstavlja največ 20 odstotkov vrednosti celotnega naročila. Poleg tega morajo v naročila vključiti vsaj 15 odstotkov ekoloških živil in 20 odstotkov živil iz različnih shem kakovosti. Kolikšen mora biti delež lokalne hrane, ni predpisano.
V Sevnici zelo uspešni
Najbolj znan primer dobre prakse, kako povečati delež lokalno pridelane hrane, je Mestna občina Kranj, kjer so se odločili za skupno javno naročanje hrane v javnih zavodih. Delež lokalne hrane tako dosega že več kot tretjino vse hrane v teh ustanovah. Nam najbližji primer pa je občina Sevnica, kjer že desetletje javni zavodi odlično sodelujejo z lokalnimi pridelovalci, pri čemer je odločilno vlogo odigrala (tudi) občina.
»Najprej smo pričeli z ozaveščanjem o principu lokalne oskrbe pri vodjih šolskih prehran in ravnateljih. Zelo natančno smo opredelili, kakšne učinke želimo: da bo na krožnikih kakovostna hrana, hkrati pa želimo podpreti lokalno pridelavo. Nato smo s pomočjo kmetijske svetovalne služne pričeli s povezovanjem in z delom s kmeti, da so sprejeli princip direktne dobave v zavode, hkrati pa da so se zavedali odgovornosti in resnosti postopkov,« je pojasnil sevniški župan Srečko Ocvirk.
Seveda brez ovir ni šlo. Prva velika ovira je bil sam zakon o javnem naročanju, skozi katerega se tako vodje prehrane kot kmetje sami težko prebijejo. »Pri tem jim je zelo pomagala naša sodelavka, ki se ukvarja z javnimi naročili, in odigrala tudi ključno vlogo pri povezovanju.«
Visok delež lokalne hrane
Nato pa so začeli graditi sam sistem. Začeli so z nižjim odstotkom lokalne hrane, zdaj pa lokalna oskrba v javnih zavodih že dosega zavidljive deleže. »Šolske kuhinje so tako z enega ali dveh grosistov prešle na 30 lokalnih dobaviteljev«, pojasnjuje Ocvirk.
»Zdaj tudi posamezni kmetje na povsem odprtem postopku javnega naročanja nastopajo v konkurenčnem boju tudi z grosisti, saj so se v tem času usposobili za konkuriranje na javnem trgu. Hkrati so se usposobili tudi v smislu deklariranja, certificiranja, embaliranja za trg, kajti tudi gostinski lokali, denimo, zahtevajo visoko kakovost in pripravljeno blago. Tako se je bistveno izboljšalo ne le trženje v javnih zavodih, pač pa tudi pri drugih porabnikih.«
Jabolka in banane v istem sklopu
Občina je tako v javnih zavodih, kjer je ustanoviteljica, dala usmeritev, da pričakuje izvajanje principov lokalne oskrbe. »Žal pa vlada pri javnih zavodih, kjer je ustanoviteljica Republika Slovenija, tega ni storila. To so vsi domovi starejših, bolnišnice in marsikateri drug zavod, kjer bi lahko dodatno izpolnili te kriterije in s tem podprli lokalno pridelavo in dobavo ter razvoj kmetijstva v lokalnem prostoru,« je pojasnil Ocvirk. Kot je dejal, je o tem že večkrat pisal tudi pristojnim ministrom in predsednikom vlade, a žal neuspešno.
Kot pravi, pa ni edina ovira do večje oskrbe z lokalno hrano najnižja cena, pač pa tudi oblikovanje blagovnih skupin, ki jih razpisujejo javni zavodi. »Če so v isti skupini za nabavo lokalni krompir in agrumi, ali pa jabolka in banane, pri takih razpisih seveda lokalni pridelovalci odpadejo. Priprava teh blagovnih skupin zato ne sme biti oblikovala s strani grosista, pač pa s strani poznavalcev lokalne proizvodnje. Le tako so lahko blagovne skupine oblikovane na način, da lokalni pridelovalci več dostavljajo,« pravi.
Država je zatajila
Tudi Stane Tomšič, direktor Kmetijske zadruge Trebnje-Krka, opozarja, da bi morali pri javnih naročilih javni zavodi upoštevati ne le nizko ceno, pač pa tudi ostale pomembne vidike, kot sta trajnost in družbeno odgovornost, »da bomo sploh lahko čez 10 let še imeli lokalno proizvodnjo. Če je že merilo cena, moramo o primerljivih proizvodih. Ne moremo pa primerjati cene slovenskega mesa z uvoženim poceni mesom. Zato mi v velikih javnih zavodih na razpisih zelo težko konkuriramo. Ob tem pa je potrebno jasno povedati: kakovostna slovenska hrana je prepoceni. Če želimo več lokalne hrane v javnih zavodih, bi morala država to sistemsko urediti,« je poudaril Tomšič.
Zadruga sicer oskrbuje na trebanjskem koncu nekaj šol, a bi jih po Tomšičevih besedah še več. »Prednost zadruge je, da lahko šoli zagotovi celoten sklop nekega živila, denimo vse vrste mesa, medtem ko jih posamezen kmet težko zagotovi,« še pravi Tomšič.
Nujno promovirati slovensko hrano
Tako nas čaka še veliko dela zlasti na promociji slovenske hrane, pri čemer se mora vzgoja začeti že pri najmlajših, dodaja Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.
»Po prvih poročilih s strani kmetijske inšpekcije ugotavljamo, da imajo nekatere šole in drugi javni prehranski obrati še zelo veliko za postoriti, da bodo dosegli vsaj zakonske norme. K sreči imamo kar nekaj primerov dobrih praks, ki dokazujejo, da je mogoče ne le zadostiti normam, pač pa tudi ceni in zahtevanim standardom, da pa je največ odvisno od ljudi, ki se s tem ukvarjajo.«
Kot ob tem poudarja, na končno ceno obroka vpliva tudi strošek odvoza hrane, ki je zavodi ne porabijo. »Pri lokalni hrani je tega občutno manj, kot pri hrani, ki jo dobimo iz globalnega sveta, torej je ta strošek pri lokalni hrani bistveno manjši.« Zbornica tako, kot pravi, že dlje časa spodbuja ministrstvo, da v skladu z inflacijo dvigne tudi ceno obroka, ki jo določi javnim prehranskim obratom.
SB Novo mesto poziva lokalne pridelovalce
V Splošni bolnišnici (SB) Novo mesto letno namenijo za živila preko 800.000 evrov, vsak dan pa pripravijo več kot tisoč obrokov, pove Barbara Turk Slak, vodja službe za nabavo v bolnišnici. Kot je dejala, za bolnišnico kot zelo velik zavod veljajo nekoliko drugačni pogoji naročanja kot za manjše javne zavode.
Tako lokalna živila nabavljajo v veliki večini preko izločenih sklopov, gre za neposredno naročanje mimo javnega razpisa, seveda do določenih vrednosti in količin. Tako so oblikovali dva izločena sklopa: sadje in zelenjava ter kisana zelenjava. »V preteklem letu smo za nabavo lokalne hrane od okoliških kmetov namenili 17.000 evrov. To so bile večinoma bučke, paradižnik, solata, šparglji, jagode, skratka sezonsko sadje in zelenjava. Vse ostalo nabavljamo preko javnih razpisov.«
»Seveda je za lokalne pridelovalce prostor tudi pri javnih naročilih, vendar se zavedamo, da so ta za kmete velik administrativni zalogaj in da se nimajo časa ukvarjati z vso to papirologijo. Bi pa svetovala, da če se malo povežejo med seboj in morda angažirajo kakšno zunanjo pomoč, ki se ukvarja z javnimi naročili, naj kandidirajo na razpisu,« je dejala.
Država bi morala poenostaviti sistem
»Mi kot velik naročnik nimamo zelo velikih sklopov, pač pa imamo živila, zlasti sadje in zelenjavo, zelo razdrobljena, celo na posamezne artikle, denimo posebej na jabolka, bučke, paradižnik. Zato verjamem, da bi se našlo mesto tudi za lokalne pridelovalce. Apeliram na vas: če imate možnost, prijavite se,« je pridelovalce pozvala Barbara Turk Slak.
Kot je ob tem pojasnila, pa zavod, kot je bolnišnica, ki je dolžan objavljati javna naročila na portalu, odprtem v vsej EU, ne sme delati lokalne diskriminacije. Torej ne sme zapisati, da želi, denimo, slovensko meso. »Vsi se zavedamo, da je slovenska hrana zelo kakovostna. Toda pri tem bi res morala država sistem poenostaviti, ne pa zahtevati vedno nova in nova dokazila in pogoje. Dobro bi bilo, če bi tudi določila, kolikšen delež lokalno pridelane hrane bi morali javni zavodi naročiti.«
Manjši zavodi lažje do lokalne hrane
Manjši zavodi, ki niso zakonsko vezani na javna naročila, pač pa hrano nabavijo po sistemu evidenčnih naročil, lahko lažje dosegajo večji delež lokalne hrane. Kot pojasnjuje Vanda Mantelj Berkopec, organizatorica prehrane v OŠ Vavta vas, se lahko zavod sam odloči, katere ponudnike bo pozval k sodelovanju.
Tako trenutno sodelujejo s petnajstimi lokalnimi dobavitelji, ob tem dosegajo 16-odstotni delež ekoloških živil, 27-odstotni delež živil iz shem izbrane kakovosti, po njeni oceni pa je več kot polovico vseh živil, ki jih nabavijo, lokalnih oziroma slovenskih.
Kot ob tem opozarja tudi lokalna pridelovalka Sabina Krštinc, ki se s pridelavo ukvarja zadnjih šest let, prodaja pa pridelke neposredno z njive, brez skladiščenja, je dostop do javnih zavodov vse prej kot enostaven, tako zaradi zahtevne administracije kot zaradi pomanjkanja časa. Trenutno sodelujejo z enim javnim zavodom.
»Dobro bi bilo, če bi imeli lokalni pridelovalci morda nek nabor javnih zavodov ter njihove potrebe. Tako bi te povezave lažje stekle,« je dejala.
Pri lokalni hrani manj zavržkov
Nekoliko več izkušenj z javnimi zavodi imajo na kmetiji Redek s Krke pri Novem mestu, znani po pridelavi prepeličjih jajc in špargljev.
Z javnimi zavodi so začeli sodelovati pred približno petimi leti, saj prej še niso imeli potrebnih količin. Prav tako so, kot pove Jernej Redek, tudi nabavniki in kuharji v zadnjih letih spoznali, da je pri kakovostni lokalni hrani, nabrani zvečer in pripeljani naslednje jutro, bistveno manj zavržkov kot pri poceni uvoženi hrani. »Zato je iz ene enote hrane tudi več obrokov. Posledično je tudi boljša ekonomika,« je zaključil.
E-novice · Dolenjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
