Pixabay

##IMAGE-3044785##

Življenje naših pradedov in prababic ni bilo nič kaj lahko. Poznali so samo trdo delo, kljub temu pa je družina večinoma stradala in bila gola in bosa. Majhne, skope njive, običajno na močvirnatih krajih ali pa kamnite, kljub težkemu garanju niso dajale dovolj pridelka. Boljša zemljišča so bila seveda v lasti velikih posestnikov. Takratna politika si je zatiskala oči pred revščino. Še zlasti so bili naši ljudje – Slovenci, ki so živeli v takratni Avstriji in Italiji - pozabljeni od matične domovine in prikrajšani za vse. Ni jim preostalo drugo, kakor da se počasi asimilirajo in sprejmejo avstrijsko ali italijansko državljanstvo, vse z namenom, da bi si izboljšali status in tudi življenje. Toda tudi tako njihovo življenje ni bilo nič kaj rožnato.

Ni jim preostalo drugega, kakor da se izselijo v tujino v iskanju boljšega življenja. Po navadi so prvi odšli moški – očetje in ko so si z garanjem uspeli urediti vsaj zasilno bivališče in imeli še kar solidne dohodke, so jim sledile še matere z otroki.

V desetletjih pred 1. svetovno vojno so se Slovenci največ izseljevali v Ameriko, saj je bilo splošno prepričanje, da se tam cedita mleko in med. Amerika je precej povpraševala po delavcih za delo v rudnikih, ali pa v jeklarski in železarski industriji. Da so si lahko privoščili potovanje z ladjo v Ameriko, so morali doma prodati vse kar je bilo vrednega. Pot ni bila lahka, bili so tretjerazredni potniki, trpeli vročino in žejo, hrano so morali vzeti s seboj in marsikdo v svoji culici ni imel drugega kakor trdi koruzni ali rženi hlebček kruha. Potovali so s culicami, tisti pa, ki je imel leseni kovček, je bil že dobro stoječ. Oblečeni so bili v edino obleko, ki jim je doma služila za boljšo, primerno za k maši.

Potovanje je bilo dolgo, tudi do 24 dni, a ko so izčrpani končno zagledali Kip svobode, je bilo slišati vzdihe olajšanja. Nihče pa ni vedel, da se je trnova pot šele dobro začela. Po obveznem zdravniškem pregledu so jih glede na starost in fizično moč razporedili in poslali v različne kraje po Ameriki. Marsikoga je ves ta napor zlomil, spet drugi so se znašli in ker so Slovenci znani kot pridni delavci, so tudi uspeli in kaj kmalu so možem lahko pridružile celotne družine.

Počasi so se vživeli v tamkajšnji način življenja, otroci so obiskovali tuje šole, vendar so zavedni Slovenci vedno ohranjali svoje šege, običaje in kulturo in tudi pridno gojili slovenski jezik. Kmalu so začeli ustanavljati slovenska društva, kjer so se zbirali in obujali spomine na svojo domovino, ki ni bila nič kaj prijazna do njih.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Kmalu pa je tudi Amerika zaprla pot izseljencem. Imeli so dovolj delovne sile in tako se je izseljeniški val med obema vojnama preusmeril v Južno Ameriko in tudi v zahodno Evropo. Vzrok izseljevanja pa ni bil samo ekonomski, bil je tudi socialni in politični. Še zlasti po 2. svetovni vojni se jih je veliko izselilo prav zaradi nestrinjanja s takratno politiko. Njihov cilj je bila takrat Kanada ali Avstralija.

Sicer pa se izseljevanje nadaljuje tudi danes, le da ga imenujemo drugače – beg možganov. Mladi študirani ljudje si želijo boljših dohodkov za svoje delo, prav tako pa tudi boljše možnosti raziskovanja v svoji stroki in nadgraditev v svoji karieri, pa tudi priznanja za uspehe, ki jih dosegajo v tujini.

Na žalost nas ni še nič izučilo, da je to velika škoda za našo državo in še nihče ni storil ničesar, da bi mlade zadržali doma. Če malo pogledamo po svetu, lahko rečemo, da skoraj ni kraja, kjer ne bi našli Slovenca, oziroma slovenskih potomcev. Mnogi slovenski turisti so na tujem ostali odprtih oči, ko so zaslišali slovensko govorico, ki jo je tam daleč ohranil tudi že tretji rod. Mi, doma pa uživamo v uporabi tujk in povzemamo ob praznikih tuje navade, med tem ko na svoje pozabljamo. Marsikaj nas lahko tretji rod potomcev slovenskih korenin nauči, predvsem pa spoštovanja lastnega jezika, slovenske kulture, šeg in običajev ter slovenske ljudske pesmi, ki jo pri nas vse redkeje slišimo. Če bomo zanemarili in pozabili na to, je kot bi zatajili našo zgodovino in svoje prednike, oziroma samega sebe!

Nedavno smo praznovali Svetovni dan izseljencev - 17. november in prav je, da se spomnimo teh mož in žena in z njimi še bolj poglobimo vezi. Čeprav so potomci državljani druge države, tudi rojeni tam, v sebi še vedno nosijo slovenske korenine in hvaležni smo jim lahko samo, da tako trdno ohranjajo naš jezik in kulturo – tam na povsem drugem koncu sveta.