V zadnjih desetih letih je nekdanji samostan Šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu v Novem mestu dobil novo, lepšo podobo. Škofija Novo mesto, ki so ji ob ustanovitvi sestre samostan podarile - potem, ko jim je bil z denacionalizacijo vrnjen - se je vestno lotila obnove in danes je stavba, ki ji pravijo Baragov dom, v ponos Šmihelu in dolenjski prestolnici.

V njem deluje zasebni Zavod Friderika Ireneja Barage za verske, vzgojne in kulturne dejavnosti. Dogajanje je živahno, a tudi nekoč je bilo tako. Stavba ima namreč zelo zanimivo zgodovino in usodo.

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE REVNIH ŽENSK

Sestre notredamke, kot so jih ljudje imenovali, so samostan zgradile v drugi polovici 19. stoletja, v njem pa ustanovile dekliško šolo. S svojim prihodom leta 1886, ki ga je pozdravila tako posvetna kot cerkvena oblast, so začele odgovarjati na pereče vzgojne in izobraževalne potrebe najrevnejše slovenske ženske mladine. Jasno poslanstvo so pridno uresničevale.

V samostanu je delovala dekliška ljudska šola, posebna oblika osnovnošolskega pouka je bila nedeljska ponavljalna šola, na šoli je vrsto let deloval poseben oddelek s prilagojenim programom, zaradi katerega je Šmihel dobro poznan v zgodovini slovenske surdo pedagogike. Tu je bila prva šola za gluhoneme otroke na Kranjskem, dekliška meščanska šola, kmetijsko - gospodinjska šola, v šoli so potekali trgovski tečaji. Že od vsega začetka je bil v samostanu tudi internat za učenke iz oddaljenih krajev, šolska kuhinja in otroški vrtec.

Poleg šolskega in vzgojnega dela so sestre v Šmihelu poučevale tudi privatno - predvsem tuje jezike (nemščino, angleščino, italijanščino in francoščino) ter glasbo (klavir, violino, harmoniko, solo petje in podobno).

ŠOLE UKINJENE, SAMOSTAN NACIONALIZARAN, SESTRE NA STRUGO

Šmihelski samostan je v letih svojega obstoja doživel marsikatero preizkušnjo. Občutil je krvavo vihro prve svetovne vojne, ki je prekrižala načrte nadaljnjega razvoja ustanove. Zaradi vojnih razmer in prekinjenih povezav z Gorico in Dunajem je samostan v Šmihelu že leta 1917 dobil svoj noviciat, leta 1923 pa postal sedež jugoslovanskega vikariata.

Ob petdesetletnici ustanovitve so se začela celo prizadevanja za ustanovitev prve sirotišnice na Dolenjskem, ki naj bi jo sestre prevzele. Za pokroviteljstvo so zaprosile kraljico Marijo Karađorđević, ki je prispevala prvi dar v znesku tri tisoč din. A druga svetovna vojna je to veliko karitativno delo onemogočila in sirotišnica ni zagledala belega dne.

Zanimivo je, da okupacija, menjavanje vojske in bombardiranje šmihelske dekliške šole ni zaprlo - samostansko šolstvo je ukinila svoboda. Nova oblast je po drugi svetovni vojni šole zaprla, samostan nacionalizirala, sestre pa izgnala v grad Struga pri Otočcu. Pretresljivi so spomini sester na tisti čas, ko so - čeprav pri ljudeh zelo priljubljene - morale na hitro zapustiti svoj dom in se znajti v gradu Struga, kjer kar nekaj let niso imele ne vode ne elektrike…. Tam so bile 37 let, leta 1985 pa so se preselile spet v Novo mesto.

V nekdanjem samostanu v Šmihelu so po odhodu sester delovali osnovna šola, dijaški dom in še marsikaj drugega. Po osamosvojitvi Slovenije je po zakonu o denacionalizaciji država sestram notredamkam samostan vrnila v zelo slabem stanju. Stavba je ostala prazna in je še naprej propadala.

ŠKOFIJA SE LOTI OBNOVE

Ko je bila leta 2006 ustanovljena Škofija Novo mesto, so sestre samostan podarile škofiji, kar se je izkazalo za zelo dobro. Kot pravi ravnatelj Škofijske gospodarske uprave in direktor Zavoda Friderika I. Baraga dr. Janez Gril, so bili na škofiji veseli takšnega darila in lotili so se postopne obnove. »Najprej smo računali, da bo v stavbi škofijska gimnazija, a smo kmalu ugotovili, da je v njem po sedanjih šolskih standardih premalo prostorov, da bi lahko imeli vsaj tri razrede istega letnika. Potrebno bi bilo dograditi telovadnico, dvorano in še marsikaj drugega. Na škofiji nismo imeli dovolj sredstev, za kredit pa se nismo odločili. Projekt gimnazija smo tako preložili na prihodnost in začeli z obnovo,» pravi Gril.

Ta je trajala zadnjih deset let in danes je Baragov dom urejen. Škofija je ustanovila zasebni zavod Friderik Irenej Baraga za verske in vzgojne dejavnosti, v okviru katerega zelo uspešno deluje Konservatorij za glasbo Jurija Slatkonje. V teh letih se je izšolalo več deset organistov, zborovodij, solo pevcev, skladateljev in drugih. Novo mesto je po zaslugi konservatorija postalo novo operno središče, saj je v zadnjih letih izvedel kar tri opere: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Prvi dve je napisal slušatelj Konservatorija Tom Kobe, Desetega brata pa njegov ravnatelj prof. Aleš Makovac. Prav letos novembra je bilo v Kulturnem centru Janez Trdina enajst predstav Deseta brata in vse so bile razprodane do zadnjega sedeža!

ŠKOFIJSKA GIMNAZIJA ŠE CILJ

V okviru zavoda deluje tudi štiriletna Katehetsko pastoralna šola, ki izobražuje katehete in katehistinje ter druge pastoralne sodelavce na župnijah. »Zato je izjemno koristna in potrebna šola. V Duhovnem centru de Notre Dame skrbimo za duhovno poglabljanje in rast. V zavodu so tudi različni pastoralni tečaji, predavanja in druga strokovna srečanja. Tečaja priprave na zakon se udeležuje veliko parov, tudi do štirideset naenkrat,« pripoveduje Gril, in poudari, da so prav vse te dejavnosti narekovale čim prejšnjo ureditev še zunanje podobe stavbe, da bo bolj privlačna in ugledna. 

Letošnjo jesen jim je to uspelo. Fasada je obnovljena, gradbenih odrov ni več. Spomladi pride na vrsto le še cokel. Na škofiji so z opravljenimi deli zadovoljni, zato pohvalijo izvajalce del, podjetje Pagras d. o. o., ter glavna izvajalca, Zidarstvo Bele in Pleskarstvo Catuta ter še nekaj drugih obrtnikov. Strokovne smernice obnove je dala novomeška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

»Obnovljen Baragov dom je v veselje tistih, ki se v njem izobražujejo ali udeležujejo kakih dejavnosti, pa tudi sosedov in drugih mimoidočih, saj ne kvari več okolice in ne meče slabe luči na lastnika. Ko bo urejen še prostor pred stavbo in ko bodo še okoliške stavbe, med njimi tudi župnijska cerkev, na zunaj obnovljene, bo ta del mesta postal osrednji prostor, nekakšen Trg sv. Mihaela, ki bo povezoval stari del naselja,« pravi Janez Gril in omeni, da je v obnovljeni stavbi še dovolj prostora tudi za kakšnega primernega najemnika.

Sicer pa se Škofija Novo mesto ni odpovedala načrtom o škofijski gimnaziji, za katero meni, da bi bila odlična pridobitev za Novo mesto in širšo okolico. Kdaj in kje bo, pa zdaj še ni jasno.

Članek je objavljen v 51. številki Dolenjskega lista 21.12.2017