Arhiv Dolenjskega lista

Družba osmih mladih prostovoljk programa POTA, med njimi sta tudi Neja Hrovat iz Klečeta pri Žužemberku in Kristina Pezdirc iz Gornje Lokvice pri Metliki, se je, kot smo poročali v tiskanem Dolenjskem listu, 5. avgusta odpravila na dobrodelno misijo v Indijo. Kako se imajo dekleta in kaj počnejo ter prve vtise o pokrajini, nam je opisala Neja:

Petega avgusta smo se odpravile na tridnevno pot z Dunaja preko Moskve v indijski New Delhi in naprej v Ahmedabad, kjer so nas pričakali gostitelj Girish Santiago ter prebivalci Unteshwarija z nasmehi dobrodošlice na obrazu. Stanovale smo v zvezni državi Gujarat na podeželju, obkrožene z opicami, pavi, vevericami, papagaji in predvsem s prijaznimi ljudmi. Barvitost indijskih tradicionalnih oblačil sarijev odseva tudi barvitost in raznolikost kulture.

Delo in pomoč sta potekala v parih v bolnišnici v bližnjem mestu Kadi, v šoli, v centrih za mentalno prizadete in v domu za ostarele. Kadar ni bilo možno pripomoči na drugačen način, smo pomagale s popestritvijo dneva, pogovori in bližino.

Stežka smo se poslovile od Gujarata, predvsem pa od ljudi, ki so nam v dveh tednih prirasli k srcu. Zahodna Bengalija nas je sprejela z drugačnostjo. Drugačno podnebje, drugačen jezik, drugačen zrak, drugačni ljudje in drugačna pokrajina. Tu sta dve izmed nas pomagali v dekliški sirotišnici, dve v šoli, ostale pa v centrih Matere Tereze v mestu Kolkata.

Osebno sem poučevala v šoli Piali Ashar Alo, ki je izobraževalni center za socialno ogrožene deklice v vasi Piali blizu Kolkate. Ime pomeni "luč upanja", ustanovila pa sta jo Slovenka Mojca Gayen in njen indijski mož Anup s pomočjo tujih sponzorjev. Trenutno sprejemajo le deklice, ker so v indijski patriarhalni družbi težje zaposljive in običajno ostanejo kar doma, kuhajo, perejo in skrbijo za svoje mlajše brate in sestre. Šola poskrbi za pouk, uniformo, vse šolske potrebščine, zajtrk, kosilo, medicinsko oskrbo in tudi izobraževalne programe za ženske na vasi, kot so lepotni tečaj, šivanje, izdelovanje voščilnic, nakita ... Zaradi trenutnih poplav je več vaščanov izgubilo svoje domove, zato v šolskem objektu začasno živi tudi nekaj družin.

Vsak izmed otrok ima svojega botra. Večinoma so to slovenski posamezniki, ki plačujejo okoli dvesto evrov letno in s tem enemu izmed otrok omogočajo šolanje. Prav tako mu pošljejo darilo za rojstni dan. Prav vsak je lahko boter. Več o sami šoli in botrstvu si lahko preberete na spletni strani projekta.

Zjutraj so otroci v uniformah postrojeni v vrstah, mižijo in molijo v angleščini. Vsak moli k svojemu bogu. Večina je sicer hinduistov, nekaj pa jih je tudi muslimanov. Uniforme pripomorejo k manjši razslojenosti, ker je kljub socialni ogroženosti vseh otrok še vedno vidna razlika med njimi. Dve izmed nas v šoli nadomeščava učitelje, jim pomagava ali pa jim le podajava ideje za šolske ure kreativnosti in plesa.

Po dveh tednih prostovoljstva v Zahodni Bengaliji odhajamo še na desetdnevno potovanje z vlakom po Indiji. Domov se vračamo v sredini septembra z mnogo neumrljivimi zgodbami in spomini, ki jih bomo še dolgo po prihodu delile. Prostovoljstvo v Indiji je bilo novo doživetje za prav vsako izmed nas, kajti možnost smo imele spoznati Indijo na drugačen, neturističen način, hkrati pa še pomagati in biti, obstajati za ljudi. Čas, preživet v Indiji, je razbil mnogo trdo zasidranih stereotipov in prepričanj ter postavil nova vprašanja.

                                                                                                             Neja Hrovat

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista