Sašo Švigelj

Prvi predsednik republike Milan Kučan je v govoru izpostavil, da še danes ni povsem dojeto dejstvo, da so bili tudi ukradeni otroci žrtve vojne za svobodo. Vzporednice vidi v aktualnih vojnah in genocidu v Gazi.

Nacisti so avgusta 1942 v Celju ukradli 645 otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. Najprej v Frohnleiten, od tam pa starejše v prevzgojna taborišča, okoli 30 malčkov pa v dom, ki ga je upravljala Himmlerjeva organizacija Lebensborn. Večina ukradenih otrok je v taboriščih ostala vse do njihove osvoboditve ob koncu vojne. Mnogi so prišli domov kot sirote, nekateri doma niti niso več imeli. Ob tem so bili dolgo brez odškodnin za prestano trpljenje, izgubljeno otroštvo in mladost, je opozoril nekdanji predsednik Milan Kučan. Po njegovih besedah so bili ti otroci del zločinskega načrta, da bi Slovence kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli, je opozoril na slovesnosti v Narodnem domu.

Kako je danes? Kučan ni optimist

Vprašal se je, ali je danes kaj drugače. "Ali izkušnja slovenskih, poljskih, norveških in otrok drugih narodov v okupirani Evropi komu prebuja vest? Nekaj tisoč, po nekaterih navedbah celo več sto tisoč ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni Rusije z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora," je ugotavljal.

Nič drugače ni v afriških vojnah in v Gazi. "Deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti, bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo," je bil jasen.

Uprli so se kot Slovenci, upreti se je treba tudi danes

Današnji svet po Kučanovem mnenju ni naklonjen odločitvi za mir. S podobno sliko sveta in vprašanjem, kaj storiti, pa so bili ob okupaciji soočeni tudi slovenski rojaki v drugi svetovni vojni. Niso se sprijaznili z vsiljeno podobo, ampak so se uprli, je poudaril. Pri tem jih ni vodila ideologija, uprli so se kot Slovenci, v imenu lastne človečnosti ter odgovornosti do svojega in narodovega obstoja, je dejal.

Meni, da se je treba tudi danes upreti "načrtnemu teptanju zaveze s konca druge svetovne vojne, ko so voditelji držav vztrajali: Nikoli več". "Ne smemo sprejeti vojne kot načina življenja (...) Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij," je dejal.

Svetuje, da se upiramo z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naj slovenski in evropski politiki dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja.

Meni, da v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen, "a nekaj potez slovenske politike na mednarodnem prizorišču, s stališči predvsem predsednice republike Nataše Pirc Musar, predsednika vlade Roberta Goloba in zunanje ministrice Tanje Fajon, kaže dovolj samozavesti in poguma ter je vendarle obetavnih".

Izrazil je upanje, da bodo ljudje, ki jim bomo tudi v prihodnje zaupali upravljanje države in blaginje naroda, na teh zgodovinsko najpomembnejših razpotjih dovolj trdni glasniki politike miru. "Premislimo o tem, ko se bomo spomladi odpravili na volišča," je sklenil.

Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in obrambni minister Borut Sajovic.

Zgodbe ukradenih otrok sicer niso bile zamolčane, a se o njih tudi ni veliko govorilo. Med drugim sta jih opisovali Maja Weiss z dokumentarnima filmoma Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna ter Nataša Konc Lorenzutti v dokumentarnem romanu Senca brez človeka.