Vsi se dobro zavedamo, da medvrstniško nasilje obstaja. Če imamo srečo in ga nismo izkusili na lastni koži, pa smo prav zagotovo o njem slišali pripovedovati. Vsekakor je to eden večih problemov današnje mladine. Žalostno je, da te doleti udarec s pestjo ali nesramna opazka od nekoga, ki na tak način išče pozornost ali pa si želi ustvariti vodilno vlogo v skupini. Čeprav je bilo medvrstniško nasilje vedno prisotno, se zdi, da ga je v zadnjih letih več in da dobiva vedno bolj grobe oblike. Kaj narediti, ko smo napadeni na poti domov, stran od učiteljevega nadzora?

Unicef, ki se za vzema tudi za ukrepe zoper zlorabo, izkoriščanje in nasilje nad otroki in mladostniki, je zaznal problem in že pred leti začel vzpostavljati sistem tako imenovanih varnih točk. To so fizične ustanove (banke, zavarovalnice, knjižnice, cvetličarne ...), ki dobijo oznako z modro nalepko s smejočo hišico. Tam naj bi bili zaposleni usposobljeni za pomoč otrokom, ki so žrtve kakršnega koli nasilja ali pa so se znašli v kakšni drugi stiski. V Sloveniji je po podatkih Unicefa v 30 krajih kar 557 varnih točk.

V Novem mestu sta dve varni točki; ena je Knjižnica Mirana Jarca, druga pa Zavarovalnica Adriatic Slovenica na Novem trgu.

Menim, da je knjižnica zelo primerna za varno točko, saj jo vsak dan obišče veliko osnovnošolcev in srednješolcev. Knjižničarke so za svetovanje tudi usposobljene. Pogovarjala sem se z eno od delavk in izvedela, da je knjižnica varna točka že štiri leta. Odločitev je bila prostovoljna in v projekt je vključena celotna knjižnica, ne le oddelek za mladino. Pravijo, da se vsakodnevno srečujejo z lažjimi primeri, npr. učne težave, izgubljene torbe in šolske potrebščine, pa tudi z medvrstniškim nasiljem. Največ bi se dalo urediti že s samo vzgojo doma. Menijo, da je knjižnica kot varna točka med mladimi dovolj prepoznavna.

Naslednja varna točka je prav tako v središču mesta, in sicer na Novem trgu. Lokacija se mi zdi neprimerna, saj je nalepka s smejočo modro hišico izgubljena na steklenih vratih v prvem nadstropju. Ko sem o tej varni točki povprašala nekaj mladih gostov bližnjih lokalov v pritličju, zanjo niso vedeli.

Opravila sem tudi anketo, ki je pokazala, da otroci imajo izkušnje z medvrstniškim nasiljem, ne vedo pa, da varne točke sploh obstajajo. V knjižnici menijo, da je najbolj odmevna novica tista, ki se širi od ust do ust med mladimi, sicer pa ima velik vpliv šola, doma pa seveda starši. Po mestu sem opazila obvestila, ki nas seznanjajo z varnimi točkami, vendar bi moralo biti obvestil v vseh medijih več, same varne točke pa bi morale biti bolje označene, saj se nalepke kar izgubijo med ostalimi oznakami in obvestili na vratih. Težava je tudi, da je varnih točk v našem mestu premalo. Potrebovali bi jih tudi v bližini avtobusne postaje oz. avtobusnih postajališč, kjer je veliko mladih, nadzora odraslih pa ni.

Ni prav, da odrasli problem medvrstniškega nasilja minimalizirajo, saj se dogaja in ni zgolj »otroška nagajivost«. Odrasli ga lahko preprečijo z bolj skrbnim posvečanjem vzgoji in tudi z akcijami, kot je varna točka. Mladi pa moramo biti pogumni, glasno povedati svoje neprijetne izkušnje in poiskati pomoč. Na varnih točkah nam bodo prav gotovo pomagali! In za konec še dve povezavi, na katerih dobite informacije o varnih točkah: http://www.unicef.si/projekti--v-sloveniji/varne-tocke, http:// www.nm.sik.si/si/aktualno/detajl/?id=561.