Franjo Lovšin, učitelj

Rojen 4. marca 1863 v Ribnici, umrl 7. septembra 1931 v Ljubljani

»V življenju trnja, a cvetje na grob,

Pač bilo bi bolj narobe,
Sadite nam raje v življenju cvetlic –
a trnje shranite za grobe.«

Franjo Lovšin

Prvo učiteljsko službo je po končanem učiteljišču dobil v Šentvidu pri Ljubljani in bil po nekaj letih premeščen na Vinico, kjer je delo ravnatelja opravljal do upokojitve. Bil je zelo predan učiteljevanju, kakor tudi aktiven v vaškem življenju v vseh pogledih. Bil je neumoren zbiratelj raznovrstne kulturne dediščine in organizator kulturnih dogodkov. Pisal je pesmice, predvsem za mladino, in jih objavljal v takratnih glasilih, v stanovskem glasilu Učiteljski tovariš pa je objavljal različne razprave in navodila za praktični pouk. Leta 1928 je izdal pesniško zbirko Veseli pastirček, dve leti pozneje pa spevoigro Desetnik in sirotica. Njegov mentor pri pesnikovanju je bil sorodnik Oton Župančič.

Bil je pobudnik ustanovitve različnih društev na Vinici:

- Narodna čitalnica leta 1890,
- podružnica Kmetijske družbe in Posojilnica leta 1895,
- Gasilsko društvo leta 1898,
- Telovadno društvo Sokol leta 1912.

V času »Viniške republike« leta 1919 je imel nepojasnjeno vlogo – upor naj bi nastal tudi zaradi njegove (po mnenju puntarjev) nepravilne uporabe pečata za označevanje avstro-ogrskega denarja in potrjevanja živinski potnih listov. Pozneje pa ni povsem jasno, ali se ni upornikom celo pridružil.

Sin Evgen Lovšin, ki je bil znan ekonomist, je bil tudi vrhunski atlet pri Sokolih ter aktiven planinec, ki je napisal več vodnikov po slovenskih Alpah, pa tudi življenjepis pesnika Otona Župančiča.

»Domovina in mi vsi smo se skazali tebi premalo hvaležne« - viniški župan v govoru na grobu.